Tiskane izdaje
Za Kavčičem je sicer zaradi zasebnih težav vse prej kot prijetno obdobje, med katerim so se porajali tudi številni dvomi o tenisu, mogoče celo manjši pomisleki o smiselnosti nadaljevanja. »Nikoli nisem sicer resno mislil, da bi končal športno pot, a zavoljo težkih trenutkov se je v meni naselil prenekateri dvom, ali je to res zame ali sploh sodim tja, kamor so usmerjeni moji cilji, ki niso niti uvrstitev pod 200. mesto niti pod 150., ampak veliko višje. Ne igram namreč zato, da bi bil denimo zgolj najboljši slovenski igralec vseh časov. Vendar pa nisem bil več prepričan, da lahko uresničim svoje želje, saj sem slabo igral in rezultatov seveda ni bilo. Tudi med treningom se nisem dobro počutil na igrišču in sčasoma sem prišel do točke, ko sem ugotovil, da tako ne gre več naprej, da se moram odločiti, ali bom tudi z glavo 100-odstotno pri stvari, in ne samo s telesom. Odločil sem se za tenis in uspelo mi je. Začel sem bolj pozitivno razmišljati, saj sem bil pol leta zelo negativističen, k sreči pa trening, ki sem ga opravil, ni šel v nič. Tudi ko sem bil mentalno slab, sem telesno dobro delal, to se je nalagalo in čakalo na pravi trenutek, da bom v glavi dozorel in bom začel igrati tako, kot znam,« je glavni vzrok za preskok izpostavil Kavčič, ki je sicer tudi na začetku sezone odigral kakšno dobro partijo, a zgolj sem ter tja, saj je v večini primerov po zmagi izgubil dvoboj, ki ga takorekoč ne bi smel.
Od začetka maja je vse drugače, saj je držal določeno raven igre, na challengerjih pa v veliki meri premagoval igralce, ki so na svetovni lestvici uvrščeni višje od njega. Tako je dosegel finale Sanrema, Busana in osvojil Alessandrio, medtem ko ga je v Prostejovu v 2. kolu ugnal Ivan Ljubičić, v Cremoni pa Grigor Dimitrov. Poraz proti slednjemu ga je še posebej razhudil zaradi spornih sodniških odločitev, zaradi katerih se je pritožil tudi na ATP, a verjetno je moral nekoliko pelina pogoltniti tudi zato, ker gre za enega najbolj nadarjenih igralcev, mladinskega zmagovalca Wimbledona in OP ZDA, nad katerim bedi Peter Lundgren, nekdanji trener Marata Safina ter Rogerja Federerja. In Lundgren ocenjuje, da je boljši, kot je bil v teh letih Federer...
Glavna rezerva začetni udarec
Preskok za sto mest je pri uvrstitvah, ki jih je imel oziroma jih ima zdaj Kavčič, seveda veliko lažji, kot bo vsak naslednji korak, brez dvoma bo težaven tudi prehod s challengejev na »prave« turnirje ATP. »Zdajšnja raven še vedno ni tista, ki bi me peljala, kamor si želim. V igri imam ta čas še rezerve, ki jih moram popraviti za prehod na večje turnirje, predvsem začetni udarec. Ko bom bolje serviral, bom lahko tudi bolj agresiven, kar je moj načrt, saj na ATP velikokrat že en break odloči niz. In tekmeci še vedno prepogosto osvajajo igre na moj servis, zato se mi ne zdi smiselno, da bi na silo igral na turnirjih ATP. Mislim pa, da bo do tega prišlo zelo hitro, saj bom zdaj pospešeno delal na servisu, potem ko sem imel zadnje čase zaradi bolečin v rami z njim kar nekaj težav in se mi je porušila tehnika ter padla zanesljivost. Za zdaj bo pametno, če odigram še kakšen challenger, ko pridem pod 150. mesto, pa bom zrel za ATP, če igraš dobro na teh turnirjih, si igralec za med svetovno stoterico …« razmišlja 22-letni Ljubljančan, ki je do (za zdaj) svojih največjih rezultatov prišel tudi s pomočjo novega loparja (babolat) in trenerja (David Lenar).
Zelo velik uspeh bi zdaj bil tudi, če bi se na Wimbledonu prebil skozi kvalifikacije, pa čeprav na travi še nikoli ni igral. A s prilagoditvijo na različne podlage Kavčič nima težav. Prav to šteje za eno od svojih prednosti, kar je potrdil tudi v zadnjem mesecu dni. S peščenih igrišč v Sanremu se je namreč preselil na betonska v Korejo (in bil obakrat v finalu), nato na trdi podlagi odigral še en turnir, preden je spet prešel na oranžno. »Po napornem ritmu v zadnjem mesecu dni se mi ni zdelo smiselno, da bi na silo odigral še en turnir pred Wimbledonom. Resda še nisem igral na travi in ne vem prav natančno, kako bo vse skupaj videti, a tudi ta podlaga je danes nekoliko počasnejša, kot je bila včasih, in ni več takšne razlike s 'hard courtom'. Moj cilj je brez dvoma uvrstitev v glavni žreb, kar je glede na moje zadnje igre povsem realno. Malce sreče pri žrebu ne bi bilo odveč in upam, da nam ne bo treba več dolgo čakati, da bo Slovenec zaigral v glavnem žrebu grand slama,« je Kavčič nared, da pade nov mejnik slovenskega moškega tenisa.
