Drama je končana

Nanga Parbat - Nekaj pred četrto uro zjutraj so s pomočjo helikopterjev pakistanske vojske uspeli rešiti Tomaža Humarja, ki je bil šest dni ujet v Rupalski steni pakistanskega osemtisočaka Nanga Parbat.

Tomaž:Bil sem kot smet na belem prtu

"Rešitev z mesta, kjer sem obstal, se mi je zdela povsem nemogoča, zato sem še posebej hvaležen, da je reševanje s pomočjo helikopterja uspelo. Še posebej se moram zahvaliti pakistanskim oblastem, ki so takšno reševanje dovolile. Prav tako se moram zahvaliti vsem, ki so kakor koli pomagali pri mojem reševanju, tako državnikom, kot tudi samim izvajalcem in vsem, ki so me podpirali in mi vlivali upanje, ko je bilo najbolj težko," je po vrnitvi za Radio Slovenija povedal Tomaž Humar. "Po dokaj natančni napovedi vremena pred samim odhodom, se je potem izkazalo povsem obratno, presenetilo me je slabo vreme in vse kar mi je preostalo je bilo ostati v steni in se čim bolj zavarovati pred vremenskimi vplivi, saj so se levo in desno od mene sprožali številni plazovi, bilo je izredno mrzlo, snežiti ni hotelo nehati, hrane nisem imel več. Bil sem kakor smet na belem prtu, kot palček v Guliverjevi deželi. Imel sem srečo, da se je vreme toliko izboljšalo, da me je lahko helikopter rešil," je še dodal slovenski alpinist, leta 1996 dobitnik zlatega cepina za vzpon preko južne stene Daulaghirija.

Odzivi na Tomaževo rešitev

O reševalni akciji smo povprašali znane slovenske alpiniste in ekstremne športnike. Koordinator slovenske akcije Viki Grošelj je za spletno Delo povedal: "Presrečen sem, da je reševanje uspelo. Obenem bi se zahvalil vsem, ki so kakorkoli pripomogli k srečni rešitvi krizne situacije. Nikakor pri zahvali ne bi rad koga pozabil."

Svoje videnje je podal tudi Tomažev prijatelj, slovenski ekstremni športnik Miran Stanovnik . "Od samega začetka nisem za trenutek pomislil, da bi se zgodba nesrečno končala. Konec dober, vse dobro. Moramo pa se zavedati, da tudi z najsodobnejšo tehnologijo ne moremo kljubovati naravi in videli smo, da če bi narava še bolj pokazala zobe, bi se zadeva lahko res tragično končala. Tudi Tomaž poudarja pomen sodelovanja z naravo in ne tekmovanja z njo. Verjamem, da to za Tomaža ni zadnja preizkušnja in da se bo lotil še kakšnega podviga," je za Delo.si povedal Stanovnik.

Za mnenje smo prosili tudi vrhunskega alpinista in ekstremnega smučarja Dava Karničarja: "Občutim veliko olajšanje, da je Tomaž na varnem, da je vse v redu, da ni utrpel nobenih poškodb - to je tisto osnovno, kar smo si vsi želeli in za kar smo prosili. Če sem zelo iskren v celi stvari vidim ujetje v eno zanko, v katero je Tomaž, kljub svojim izkušnjam, ne samo z alpinizmom, ampak tudi z življenjem, majčkeno zabredel. On namreč v obdobju razvoja monsumna gotovo ve, da to ni več čas, ko bi v to steno smel vstopiti in doseči vrhunski rezultat - verjetno je vstopil zato, ker je bila takrat temperatura višja in bi mogoče lažje plezal, čeprav se je izkazalo, da je bila vendarle previsoka. Skušnjava, da je treba prinesti domov vrhunski rezultat, da je treba potrditi svoj imidž, ga je mogoče gnala v to, da bi naredil nekaj velikega. Mislim da je imel pri teh svojih odločitvah veliko srečo, da se je stvar zapletla na 6000 in ne na 7000 metrih. Treba je čestitati pilotom, ki so bili res strašansko pogumni, da so se upali lebteti ob tej steni. Vsak po svoje vidi alpinizem in življenje, in fino je, da je Tomaž preživel. Poskušamo vnaprej stvari delati na bolj alpinistični način." Več lahko poslušate v njegovem zvočnem komentarju.

Svoje videnje reševlne akcije je podal tudi alpinist in fotograf Urban Golob: "Vesel sem, da se je vse srečno izteklo, da je Tomaž živ. Cela odprava je imela izjemno medijsko podporo, še posebej, ko so se stvari zapletle, tako da se je reševanje lahko hitro začelo. Srečo je imel, da je bil relativno nizko, da ga je helikopter lahko rešil."

Za mnenje smo vprašali tudi starosto slovenskega alpinizma in vodjo mnogih himalajskih odprav Toneta Škarjo: "Humarjeva odprava je bila namenjena v objektivno nevarno in tehnično zelo težavno v steno. Treba je poudariti, da je bilo vreme razmeroma nenaklonjeno in da se ni pokazal trenutek, ko bi se lahko Tomaž odločil, da gre dol ali gor. Reševanje na tej višini je bilo res nekaj izjemnega, saj še nikoli ni nihče tako visoko reševal, še posebej pa ne pakistanci. Piloti so ogromno tvegali in vesel sem, da se je vse srečno končalo.

Reševanje spremljali tudi tuji mediji

O reševanju Tomaža Humarja se je razpisala tudi spletna stran BBC. Britanci so reševalno akcijo uvrstili med svetovne dogodke dneva in pozdravili pakistansko sodelovanje s slovensko odpravo. Reševanje je spremljala tudi tiskovna agencija Reuters, ki je svet preplavila z novico o uspehu reševanja z gore Ubijalke.

Ni se oglasil

Ob polpetih smo bili že pred šotori, zroč v nebo. Zvezde so ugasile, modrino je prekrila rdečkasta svetloba šibkega sonca – a gora! Njen vrh je ovijal oblak. Kar se v mesecu dni, odkar smo pod goro in če je bilo jutro jasno, še ni zgodilo. Meglice so se raztegnile čez celo pogorje Nange Parbat, a se postopoma trgale. Ob pol šestih smo zaskrbljno pogledovali na uro. Čeprav smo že pred eno uro javili pilotom, da je jasno, jih še ni. Pa tudi Tomaž se ni oglašal. Kaj se je zgodilo – ve, da naj bi akcija stekla navsezgodaj! In se zasliši hrumenje. Piloti niso izgubljali časa: za hip so si še enkrat ogledali posnetke in – odleteli! A kaj je s Tomažem?

Zbudil ga je hrup helikopterja

Končno se oglasi! Hvalabogu! Da je skoraj zmrznil (noč je bila namrče jasna in mrzla), da ni spal niti za hip, se ogreval s kopanjem snega, komaj zdržal do jutra in nato – zaspal. Zbudil ga je šele hrup helikopterja že čisto blizu njega. Po postaji smo v bazi lahko spremjali, kako se je helikopter približal, pa spet oddaljil, da ga vidi, je v postajo vpil Tomaž, in tudi pilot je potrdil, da vidi rdečega mahajočega alpinista. Tomaž je čakal, s tankim prusikom vpet v dva ledna vijaka, da ne bi med lovljenjem uteži na vrvi omahnil. Helikopter se mu je približal, spustil vrv, Tomaž jo je ujel, se upel, dvignil palec, znak za o.k. in helikopter se je dvignil. A Tomaž se ni odpel s svojega prusika in sreča je bila, da se je ta odtrgal. Sicer ...

Poljubil je zemljo

Zagledali smo ga, kako visi na vrvi, helikopter se je bližal, veselje tako nas, kot naše ekipe domačinov, radovednežev z vasi in vojakov, ki imajo v bazi urejenje, je naraščalo. Ob pol sedmih je Tomaž poljubil zemljo. Pravzaprav je padel na kolena, zaradi šibkosti je komaj hodil, položili so ga na spalno vrečo, jokaj je, objemal vse po vrsti, se zahvaljeval posadki. Takoj so ga slekli premočenih oblek in predvsem obutve – noge so bile najbolj na udaru. Zdravnica Anda je ocenila, da so zametki omrzlin, a da ne bo hujših posledic. Samo piti je želel Tomaž, nato pa so besede kar vrele iz nejga. Da se bo spočil, se je odločil ostati kar v baznem taboru, v Islamabad verjetno odhajamo jutri. Poklicali smo njegove domače, pa Vikija, Stipeta in Natašo, in seveda našega velikega prijatelja Nazir Sabirja. Hvala res vsem, ki ste kakorkoli pomagali, hvala pilotom: Col. Ubaib, Maj. Naeem , Col. Rashid Ulah Baig in Maj. Khalid), pakistanski vojski, pakistanski in slovenski oblasti za vso podporo...

Ruplova zahvala Pakistanu

Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel se je danes pisno zahvalil pakistanskemu kolegu Kuršidu Kasuriju za pomoč pri reševanju Tomaža Humarja. "Pomoč pakistanske vlade ter drugih institucij in posameznikov pri reševanju Tomaža Humarja je bila neprecenljiva," je v zahvalnem pismu zapisal Rupel.

"Vaša prizadevanja niso bila zgolj v pomoč ministrstvu za zunanje zadeve, temveč celotni Sloveniji," se je Rupel tudi osebno zahvalil za Kasurijevo osebno vlogo pri reševanju slovenskega alpinista.

Rupel je v pismu pakistanskemu kolegu izrazil tudi željo po čimprejšnjem srečanju, za kar bo morda priložnost že na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov septembra v New Yorku. Rupel je pakistanskega zunanjega ministra Kasurija tudi povabil, da obišče Slovenijo.