Tiskane izdaje
»Sibirija? Te morda kdo kazensko ne pošilja tja,« se je pošalil prijatelj pred dvema tednoma, ko me je prvič po osmih let poročevalska pot spet odnesla v širno deželo za Uralom, ki – razumljivo – iz preteklosti ne ohranja prav prijaznega prizvoka. Večina navadnih smrtnikov se pač najprej spomni zloglasnih delovnih taborišč, mnogim tudi niso pri srcu izjemno ostre zime, ko sredi neskončnih prostranstev temperatura pade tudi 50 stopinj pod ničlo.
Toda takšne Sibirije v preteklih 14 dneh nismo spoznali. Gulagi so že davno na smetišču zgodovine, regija Jugra, kamor spada Hanti-Mansijsk, je na najvišji stopnji gospodarskega razcveta v vsej Ruski federaciji, biatlonsko prvenstvo, na katero bo danes padel zastor, pa je minilo v vremenu, kakršnemu lahko pripišemo oznako zimska pravljica. Toliko sonca kot v iztekajočih se 10 dneh niso videli niti na enem prizorišču svetovnega pokala v tej zimi, suh mraz, občasno tudi do 20 stopinj »minusa«, pa je zahteval le topla oblačila in obutev, med tekmovalci obolelih skoraj ni bilo.
Za konec slovenska vrsta odhaja domov z visokim petim mestom Teje Gregorin v včerajšnjem skupinskem startu, spremljevalci so zaploskali tudi izjemnemu moštvenemu duhu, ki je štafeto popeljal do presenetljivega osmega mesta, za nekatere uvrstitve lahko rečemo, da so bile dobre, skupna bera pa ni izpolnila pričakovanj. Kajpak tudi zaradi odsotnosti nesrečnega Jakova Faka, po čigar prihodu so se v slovenski reprezentanci še posebno veselili največjega biatlonskega tekmovanja v sezoni.
A vsaka šola nekaj stane in tako bodo prihajajoči tedni (najprej bo sicer čas za finale sezone v Oslu) zahtevali analizo (ne)doseženega in znova potrdili spoznanje o zelo ozki bazi tekmovalcev v domovini. Boj za preživetje biatlonske reprezentance se bo nadaljeval, uresničitev želja o kolajnah bo možna le, če bodo nastopi popolni. »Toda tudi pri nas ne gre vse po načrtih. Tu smo pričakovali več,« so mi prejšnji teden pripovedovali bodisi dolgoletni novinarski ruski znanci bodisi naključni sogovorniki.
Jugro pač razglašajo tudi za regijo športa, in potem ko se je hokejsko moštvo po zelo konkurenčnem boju s favoriziranim Magnitogorskom v četrtfinalu končnice poslovilo od sezone v KHL, tekmovanja najvišje klubske hokejske ravni v Evropi, so velikih zmag željni domorodci pričakali biatlonske tekme. A do današnjega dne ruskega tekmovalca na najvišji stopnički sploh ni bilo, kar je bilo povsem v nasprotju z vznesenimi napovedmi prirediteljev.
Toda ruska zgodba, naj gre za katero koli področje, je vedno znova polna različnih razlag, skrivnosti, mitov, presežnikov, solza ponosa, pa tudi grenkih razočaranj. Šport pri tem ni nobena izjema. Nogometaši so bili hit Eura v Avstriji, slabši le od sanjskega španskega moštva in spretno izbrane nove nemške vrste. Toda malce pozneje so pokleknili v Mariboru in ostali brez vozovnic za svetovno prvenstvo.
Podobne reči so se jim dogajale na ledeni ploskvi in zdaj še v biatlonski smučini, ko tekmovalce spremlja cela četa strokovnjakov z različnih področij. Vendar se lahko tudi zatakne. Tako kot na recepciji hotela, ko štiri dni poskušaš plačati račun za sobo, s katerim se ukvarja vsaj peterica zaposlenih, a se vedno znova odpirajo nova vprašanja glede cene, števila dni, računalniškega programa. V regiji, kjer v dobičkonosnem naftnem poslu preštevajo milijarde, tujci pa le odprtih ust zremo v nastajajoče sodobne stavbe, urejenost brez kriminala in beračenja, nasmejane obraze študentov ugledne univerze. A takšna je pač Sibirija. Drugačna že od mnogih ruskih krajev, kaj šele od tradicionalne srednje Evrope.
