Tiskane izdaje
Ljubljana – Danes mineva natanko 150 let, odkar so bili postavljeni temelji gimnastičnega oziroma telovadnega društva pri nas.
Ustanovni občni zbor prvega slovenskega telovadnega ali gimnastičnega društva Južni Sokol je bil 1. oktobra 1863, v vročih letih po vojaških porazih avstrijske vojske v severni Italiji in padcu osovraženega Bachovega policijskega absolutizma, ko je cesar Franc Jožef z oktobrsko diplomo 1860 in februarskim patentom 1861 uvedel ustavno življenje. S političnimi spremembami se je začela zbujati narodna zavest in nacionalna razprava, ki je bila zatrta po »pomladi narodov« 1848. Ponovno se je organiziralo društveno življenje. Že oktobra 1861 je zaživela Ljubljanska čitalnica, ki je vzpodbujala slovenski jezik in prirejala prireditve z recitacijami, glasbo, petjem, plesom in gledališkimi igrami. Vzporedno pa je stekla tudi akcija za ustanovitev telovadnega društva.
Telovadba v Ljubljani
Nasproti mnogim modernim pisanjem o češkem vzoru in vplivu moramo poudariti, da so ljubljanski meščani imeli možnost organizirano telovaditi že vse od leta 1844 pod vodstvom bivšega častnika Štefana Mandiča – ta je prirejal vadbo tudi za dijaštvo. V Mandičevem zasebnem zavodu se je oblikovala skupina ljubiteljev telovadbe, ki so z ustavnimi spremembami svojo ljubiteljsko dejavnost in svoje divje društvo želeli pravno formalizirati. Tako je konec julija 1862 po Ljubljani zaokrožil poziv »Zdrava duša v zdravem truplu«, seveda v današnjem pomenu telesa. V pozivu so poudarili, da je že marsikomu znano, »kako koristna je telovadba ali gimnastika, kako se s telovadbo krepča telo in duša«, zato bi bilo koristno, da bi se tudi v Ljubljani »bolj vdomačila, in da bi se napravilo gimnastično ali telovadno društvo«. Pronicljivo je dejstvo, z vidika slovenskega jezika in oblikovanja stroke, da so snovalci že tedaj ob grškem izvirniku gimnastika uporabili slovenski izraz telovadba.
Poziv je kaj hitro podpisalo 52 telovadcev, verjetno med njimi marsikateri član divjega društva, saj Viktor Murnik poudarja, da je bilo nekaj teh telovadcev pozneje vaditeljev v Južnem Sokolu. V začetku avgusta so izvolili začasni odbor, ki je prevzel postopek ustanovitve, sestavo pravil in njihovo predložitev kranjski deželni vladi. Društvo naj bi bilo utrakvistično, združujoč Slovence in Nemce, vendar so se duhovi kaj hitro razšli. Ljubljanski Nemci so kmalu za tem ustanovili Laibacher Turnverein, medtem ko so Slovencem oblasti grenile življenje. Potem ko so decembra 1862 vložili društveni pravilnik v potrditev, je februarja 1863 prošnjo v presojo dobila ljubljanska policija. Njen direktor je poročal, kakor beremo v analizi ohranjene dokumentacije Gorazda Starihe, da je prošnjo podpisalo 5 mladeničev, ki naj bi pripadali ultranacionalni stranki in katerih separatistične težnje so se že manifestirale pri različnih priložnostih. Za policijskega direktorja so bili to mladi ljudje brez višje izobrazbe in olike, brez položaja v družbi, čeprav trije od njih akademiki in bodoči intelektualci. Dejstvo, da so bili prav oni pobudniki društva, je bilo zanj zanesljiv znak, da bi bilo telovadno društvo izrazito slovensko obarvano in bi služilo izvrševanju političnih namenov mlade Slovenske stranke. Deželna vlada je vlogo z zaostrovanjem člena o članstvu zavrnila, kar se je po popravkih pravilnika in novi vlogi ponovilo, a medtem, kot navaja Murnik, sklicujoč se na arhive Južnega Sokola, »uči se telovadbe 60 narodnjakov predno so še bila pravila potrjena«.
Ustanovni občni zbor
Končno so bila pravila konec septembra 1863 oblastno potrjena in 1. oktobra 1863 je potekal ustanovni občni zbor. Slovenski telovadci so društvo poimenovali Južni Sokol in s pozdravno brzojavko navezali stike s praškimi »severnimi brati« ter sprejeli sklep, da naj bo obleka z izjemo klobuka enaka kakor pri Čehih. Južnosokolova telovadba je bila najprej navezana na Štefana Mandiča, s čemer pa mnogi niso bili več zadovoljni. Glede telovadnih vsebin je dejstvo, da so slovenski telovadci v prvem obdobju pridobivali vzore v nemški literaturi, kar priča tudi priročnik Nauk o telovadbi, izdan v letih 1867 (prvi del) in 1869 (drugi del). Strokovno osnovo je v nemščini pripravil Viktor Coloretto, v slovenščino pa jo je prevedel sokol in književnik Franjo Levstik ob pomoči učiteljev Luke Svetca in Jana Vavruja. In kdaj se v zgodbo vključi češki vpliv? Administrativni stiki, kot smo že rekli, so bili že navezani, s češko (tyrševo) telovadno šolo pa so se Ljubljančani prvič resneje srečali po prihodu praškega sokolskega vaditelja Jana Veselya leta 1871, ki pa se je po desetih mesecih razmeroma razočaran nad ljubljanskim sokolovanjem vrnil v Prago. Tako se tyrševo sokolstvo uvaja šele z Viktorjem Murnikom (sistematična vadba, strokovno usposabljanje in ženska telovadba) ob koncu 19. stoletja.
Ljubljanski Sokol
Z Južnim Sokolom sta v slovensko kulturno, narodno in strokovno življenje vstopila sokolsko društvo in telovadba. Južni Sokol je deloval le do 1867, ko je bil zaradi tako imenovanega sokolskega ekscesa oblastno razpuščen, kar nekaj sokolov pa zaprtih (gre za večerni pretep med Slovenci (sokoli) in Nemci, ki pa je dobil politično razsežnost, saj je bil tedaj ljubljanski župan starosta Južnega Sokola E. H. Costa). A že naslednje leto je bil ustanovljen Ljubljanski Sokol, ki je postal matica slovenskega sokolstva, bil redni udeleženec narodnih »taborov« in zahtev po združeni Sloveniji in se v devetdesetih letih naselil v Narodnem domu.
V Tivoliju si je v prvem desetletju 20. stoletja uredil na tedanjem kolesarskem dirkališču še danes aktualno letno telovadišče, na drugi strani pa se je moral njegov vnuk ŠD Narodni dom ob 150-letnici dokončno izseliti iz Narodnega doma oziroma Narodne galerije, katerega družbenik je bil Ljubljanski sokol. Leta 1905 je bila ob organizacijski rasti sokolskih društev po slovenskih deželah ustanovljena Slovenska sokolska zveza, ki se je leta 1907 včlanila v Mednarodno gimnastično zvezo in nastopala pod slovenskim imenom na mednarodnih telovadnih tekmah (danes svetovnih prvenstvih). V Torinu leta 1911 je slovenska sokolska vrsta med 12 reprezentancami zasedla 4. mesto in po točkah malo zaostala za tretjimi Italijani. Vodja vrste Viktor Murnik je po vrnitvi domov zadovoljno in častno poudaril, da sokoli uspeha niso dosegli zase, »temveč za slovenski narod«, da je to »uspeh … vsega slovenskega naroda, ki ima v sebi tako velik zaklad fizične in moralne moči, da je mogel na polju telesne in nravstvene vzgoje napredovati nerazmerno hitreje nego mnogi drugi dosti večji narodi«. Ta zaklad je narod »izročil Sokolstvu, da ga čuva, … hrani in množi«, zato si Sokolstvo prizadeva, da »združi sčasoma ves slovenski narod v svojem krogu v gojitev telesnih moči, pa obenem tudi v gojitev moralnih in duševnih vrlin, kakor so pred vsem čut za dolžnost, samozatajevanje in disciplina, vztrajnost in energija, požrtvovalnost in navdušenost, vedno enaka neomahljiva navdušenost, brez katere se še nikdar niso dosegli cilji«.
A to je le en vidik sokolske zgodbe, ki se je po prvi vojni nadaljevala v okviru Jugoslovanskega Sokola in po drugi vojni Partizana. Sedež Jugoslovanskega Sokola je bil v Ljubljani in slovenski sokoli njegov vlečni konj. Bogata je sokolska dediščina, najsi bo narodna, telesnovzgojna ali športna oziroma tekmovalna. Vse jugoslovanske olimpijske kolajne do druge vojne so bile denimo sokolske in v olimpijskah vrstah 1924-1936 sta nastopila le dva telovadca iz neslovenskih sokolskih društev.
