Tiskane izdaje
Že več kot tri mesece je minilo, odkar je Primož Kozmus nazadnje na treningu normalno vihtel kladivo, nato so se nanj spet zgrnile zdravstvene težave. Do konca meseca se bo odločil, kako bo z njegovimi nastopi letos, ko bo vrhunec avgustovsko SP v Pekingu, a v veliki meri je že jasno, da v tej sezoni, ki se je na najvišji ravni začela minuli konec tedna z mitingoma diamantne lige, njegovi meti ne bodo konkurenčni najboljšim.
Atletska sezona se torej začenja, a zdi se, da se vi še kar nekaj časa ne boste borili s tekmeci, ampak sami s seboj. Kakšno je stanje ta čas?
Trenutno še opravljam terapije, a testi so pokazali, da so težave odpravljene, bolečin ne čutim več. Šlo je za zamik medenice, ki je bil posledica tega, da sem levo nogo obremenjeval za 40 odstotkov manj kot desno. Če seštejemo vse uteži, ki jih dvignem, je vse jasno … Mislim, da so bile tako lanske kot letošnje težave posledica poškodbe gležnja pred dvema letoma, a pri nas je postavljanje diagnoze velik problem. Kaj je narobe z mano, bi morali ugotoviti v enem dnevu, pa sploh niso, na koncu sem imel to srečo, da mi je Sandra Perković priporočila Stanislava Peharca. Če se ne bi odpravil na pregled k njemu, še danes ne bi vedel, za kakšno poškodbo gre, in bi se zdravljenja lotevali z napačnimi terapijami. Pri nas stroka na tem področju ne deluje, kot bi morala, nimamo sistema, če bi imeli strokovni center, bi bilo vse drugače. Če v dveh, treh tednih ugotoviš pravi vzrok težav, ga lahko hitro odpraviš in potem normalno delaš naprej, če pa pet, šest mesecev ne veš, kaj je narobe oziroma si celo prepričan, da gre za nekaj drugega, kot sem jaz, da gre za poškodbo mišice, potem pa je to tako, kot je. Izpuščam sezono, že lansko sem imel slabo …
Kakšne so možnosti, da boste letos tekmovali?
V kratkem naj bi normalno začel trenirati in upam, da se bo forma potem hitro stopnjevala. Konec meseca bom naredil poskus s kladivom, da bom videl, kje sem in kaj bi se letos sploh še dalo narediti. Na podlagi tega se bom odločil, ali bom nastopal ali ne. O tem moram najprej razčistiti pri sebi, se pogovoriti s svojo ekipo in tudi sponzorji, če je pač njim v interesu, da tekmujem in dosegam slabše rezultate, ali ne. Dosežki letos gotovo ne bi bili na vrhunski ravni, saj je za to prepozno, zdaj je vse podrejeno olimpijskim igram v Riu.
Vrhunec sezone bo SP v Pekingu, kjer ste osvojili naslov olimpijskega prvaka. Vrnitev v Ptičje gnezdo je verjetno vendarle dodaten motiv.
Motiv seveda je, a realnih možnosti za osvojitev kolajne ni. Bom videl, v kakšnem stanju bom in seveda ali bom sploh izpolnil normo.
Zdi se, da so za enoletni tekmovalni premor možnosti zelo velike …
Nimam težav s tem, da bi nastopal in dosegal daljave okoli 70 metrov. Nekaterim bi to predstavljalo oviro, meni ne, kar sem v preteklosti že dokazal. Sam bi tekmoval, lahko sem državni prvak, zmagam oziroma osvojim kolajno na balkanskem prvenstvu. To območje lahko pokrijem, svetovnega pač ne.
Vas to kot nekdanjega olimpijskega in svetovnega prvaka zares zadovoljuje?
Vse je stvar pogleda in dogovora. Jaz se pripravljam na OI in če je interes zveze, sponzorjev, da se pojavljam na tekmah, lahko nastopam na nižji ravni. Tako bi bil na vsaki tekmi viden napredek, kako delam, lahko pa tudi le treniram, pri čemer bi sam raje tekmoval že zato, da bi razbil monotonijo. Do OI je vendarle še več kot leto dni in če bi bil vseskozi v karanteni in treniral, bi bilo veliko težje, kot če grem na kakšno tekmo, bolj za zabavo. Sam bi to gledal na ta način, odziv javnosti pa verjetno ne bi bil tako dober …
Zelo poudarjate Rio in še eno olimpijsko kolajno. Na podlagi česa ste tako optimistični, če od OI v Londonu niste osvojili nobene kolajne, zdravstvenih težav je bilo kar nekaj, nenazadnje pa lani celo niste presegli norme za Rio?
Leta 2013 sem kljub poškodbi gležnja dosegel odličen rezultat, telesno sem bil vrhunsko pripravljen, a na SP se za kolajno ni izšlo, medtem ko so se lani že pojavile težave, ki smo jih odpravili šele zdaj. Zato ni prav nič skrb zbujajoče, da v prejšnji sezoni nisem kladiva vrgel prek 78 metrov. Če ne bi bil poškodovan in bi lahko tekmoval na vso moč, pa ne bi presegel norme za OI, bi bila to druga zgodba, tako pa je zdaj najpomembneje, da smo rešili zdravstveno težavo in se lahko vrnem na visoko raven. Če bom zdrav, se ne more zgoditi, da ne bi izpolnil norme, ob še kakšni poškodbi pa se lahko.
Še vedno vztrajate, da lahko vržete kladivo prek 80 metrov, kar vam je po vrnitvi 2011 uspelo le enkrat?
Seveda lahko! Lani to ni bilo realno, ker sem bil poškodovan, predlani sem bil blizu in če bi se na kakšni tekmi vse stvari postavile na pravo mesto, bi lahko padla tudi ta meja, ne glede na težave z gležnjem. Letos gotovo ne bo šlo, drugo leto pa bo zgodba že povsem druga …
Vaši ekipi se je pridružil Srdjan Djordjevič, bodo še kakšne spremembe?
Z Djordjevičem sem začel sodelovati, ko sem bil po telesni pripravljenosti na dnu, zdaj se stanje popravlja, bova pa verjetno skupaj delala še naprej. Glede trenerja pa stanje ostaja nespremenjeno, še vedno je to Primož Četrtič.
Zadnja leta ste pogosto slišali, da se sistem brez »pravega« trenerja ne obnese. Vztrajate torej pri svojem prepričanju?
Seveda se je obnesel. Leta 2011 sem osvojil kolajno na SP, 2012 na OI, pred dvema letoma sem v Moskvi kladivo vrgel dlje kot v Daeguju in Londonu, pa ostal na 4. mestu, saj so bili tekmeci boljši kot v Koreji in na Otoku. Treba je gledati celotno zgodbo, čeprav je jasno, da javnost zanimajo odličja. Da ga nisem osvojil še na lanskem EP in predlanskem SP, so krive poškodbe, ne trener. Težava je, ker se v stroko spušča nestrokovna javnost, torej okolica, ki pa je zdaj ne upoštevam več. Vsi mi priporočajo, kam naj grem. Po sistemu Bondarčuka delam od malega, če bi odšel v tujino, bi naletel na drugačne tehnike, drugačne sisteme. Pri mojih letih bi bila to največja neumnost. Vztrajati moram pri starem sistemu, ne bom iskal trenerja, da bi mi skušal vsiliti novosti.
Obžalujete kakšno odločitev v zadnji petletki?
Ničesar ne obžalujem. Če ne bi prekinil kariere, bi bilo lahko vse skupaj bolje ali pa tudi ne. Rezultatsko bi verjetno bilo, življenjsko pa ne. Ne bi filozofiral, je, kot je.
Prvič ste kariero prekinili čez noč, zdaj pa se zdi, da se oklepate vsake bilke, da bi lahko tekmovali čim dlje. V čem je razlika?
Tedaj sem imel dovolj vsega, utrujen sem bil. Če si veliko doma, je težje sprejemati okolico, kot če si veliko v tujini. Vsi so pametni, to je težko premleti v glavi, psihično sem bil utrujen. Zdaj razmišljam drugače, še vedno mislim, da lahko dosežem dober rezultat in to je izziv, poleg tega je met kladiva tisto, kar znam delati, dobro sem plačan, gre pa tudi za raziskovanje določenih stvari, ki bi mi lahko prišle prav, če bi se nekoč lotil trenerskega posla.
Konec tedna se je začela diamantna liga, spet brez meta kladiva. Ko sta se pri nas mudila kandidata za novega predsednika IAAF, Sebastian Coe in Sergej Bubka, sta oba obljubila boljši položaj discipline v prihodnje. Jima verjamete?
S svojim videnjem mi je bližje Bubka, Coejeva rešitev ni prava. Položaj kladiva bi se izboljšal le, če bi ga uvrstili v diamantno ligo, s selitvijo na ulico bi bilo vse le še slabše. Sicer pa menim, da je na splošno edina prava rešitev klubska atletika. Klubi se morajo dvigniti na višjo raven, tako kot denimo pri nogometu. Klubi so tisti, ki skrbijo za priljubljenost nogometa, ne reprezentance, ki se le poredko merijo med seboj. Položaj ta čas gotovo ni rožnat, če bo šlo tako naprej, bo šla tradicionalna atletika k vragu.
Začetek poletne sezone je pri nas zaznamoval tudi spor sveta atletov, katerega predsednik ste bili, s strokovnim svetom AZS. So se za atlete razmere res toliko poslabšale, da ste morali odstopiti?
Razmere so slabše, kot so bile, in to je prva napaka. Ne morejo biti slabše eno leto pred olimpijskimi igrami in v sezoni svetovnega prvenstva. Ni logično. Proračun AZS se ni zmanjšal, zato ni bilo razloga, da se je vsota iz pogodbe znižala za 20 odstotkov. Pričakovali bi kvečjemu več denarja, manj nikakor. Svet atletov se bori za boljše razmere, nam tega ni uspelo zagotoviti, slabo smo opravili svoje delo in zato smo se umaknili.
A pogodbe ste nazadnje vendarle vsi podpisali …
Seveda, vzameš, kar pač je. Če ne bi podpisal jaz in še zgolj nekaj drugih atletov, se ne bi nič spremenilo, samo mi pač ne bi dobili denarja. Če ne bi nihče podpisal, bi bilo drugače, a seveda je za nekatere to vse, kar imajo. To je pač atletska realnost in tako te lahko držijo v šahu, pri čemer gre za zelo majhno skupno številko, ki nikakor ne bi vplivala na proračun. Seveda smo atleti razočarani, toliko bolj, ker smo mi pripravili svoj predlog, zveza svojega in prvotni dogovor je bil, da se bo odločalo med obema. No, našega potem ni bilo na glasovanju … Na zvezi so naredili po svoje, strokovni svet in upravni odbor sta sprejela, kar sta sprejela, pri tem ne moremo nič, stvar je končana. Zdaj bo treba iti nekako s skupnim tokom naprej, je pa vsekakor škoda. Namesto da bi bili vsi v istem čolnu in bi delali za dobro atletike, je prišlo do razdora, ki ga bo težko popraviti. Gotovo se bo še kdaj med sezono zaiskrilo, saj atleti niso zadovoljni. Le kako bi bili! Sicer zveza ne dela slabo, ima strategijo, dela na popularizaciji, a tu je prišlo do nepotrebnega spora, ker res ne gre za velik denar. Z našega vidika so naredili veliko napako, proti vrhunskim atletom ne moreš delovati.
