Bolt zmagal zase, ne za atletiko

Usaina Bolta ne gre nikdar odpisati. Ne glede na to, kakšne težave ima, je še vedno velik šampion in ti vedo, kako zmagovati na največjih tekmah. To je 29-letni jamajški atlet potrdil v Pekingu, ko je osvojil 15. zlato kolajno na velikih tekmovanj (6 na OI, 9 na SP), na katerih na stezi v tekih na 100 in 200 m ter s štafeto 4x100 m ne pozna poraza vse od OI 2008.

V Ptičjem gnezdu se je torej za Bolta vse začelo in kar nekaj je bilo pokazateljev, da se bo tu zanj prevlada tudi končala oziroma vsaj začasno prekinila. A ko šteje, Bolt najde pot do zmage, pa četudi je bila včerajšnja na 100 m njegova najtesnejša doslej. V preteklosti se je skorajda poigraval s tekmeci, se sprehajal v cilj, slavil že nekaj metrov pred koncem, pa vendar na OI v Pekingu zmagal za 20 stotink, na OI v Londonu za 12, na SP 2009 za 13, na SP 2013 za osem in tokrat za eno. Za zmago se je moral truditi do zadnjega centimetra in četudi je bil njegov čas 9,79 daleč od svetovnega rekorda, je bila to ena njegovih največjih tekem, ena največjih zmag.

»Veliko ljudi me je odpisalo, zato ima ta zmaga zame poseben pomen. Vsekakor je bila to moja najtežja tekma,« je priznal jamajški as ter ob tem seveda dodal, da sam nikdar ni dvomil, da mu ne bi uspelo. Če bi, ga bržčas niti ne bi bilo v Peking, dejstvo pa je, da za njim ni najlažja sezona, nenazadnje je zbral komajda tri teke na 100 metrov in šele v zadnjem nastopu pred SP, na mitingu diamantne lige v Londonu, je s časom 9,87 nakazal, da vse vendarle ni izgubljeno. »V tej sezoni sem res prestal veliko nevšečnosti, Justin pa je tekel odlično in nizal vrhunske čase. Vedel sem, da je bo tu izjemno pripravljen in da bom moral za zmago prikazati šampionsko predstavo. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem rešil svoje težave, a po vseh vzponih in padcih je zdaj vse v najlepšem redu, stvari so se postavile na svoje mesto v pravem trenutku. Resda finalni tek ni bil popoln, a to je res veličastna zmaga, na nek način je največja,« je razmišljal Bolt, ki se je po polfinalnem preplahu po nasvet seveda zatekel k trenerju Glenu Millsu in ta mu je položil na srce, naj se ne obremenjuje z ničemer, naj se le osredotoči na svoj tek, saj dobro pozna pot, ki vodi do zmage.

Bolt se je s tretjim naslovom svetovnega prvaka na 100 m izenačil s Carlom Lewisom in Mauriceom Greenom, že pred dvema letoma je v Moskvi postal najuspešnejši atlet na SP in je ta status zdaj le še utrdil, mnogi pa so si ob novi njegovi zmagi oddahnili tudi zavoljo tega, ker je ugnal dopinškega prevaranta Justina Gatlina. Med njimi tudi novi predsednik IAAF Sebastian Coe, Jamajčanu je med prvimi javno – prek twitterja – čestital predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach, po najbolj težko pričakovani tekmi na 100 m v zadnjih letih so moralni nauki leteli z vseh strani. Junak, ki je rešil šport, rešil atletiko. A zanj je bilo vendarle najpomembneje, da je rešil – sebe. »Razumem, zakaj se je ljudem zdelo tako zelo pomembno, da zmagam jaz, a to sem si želel doseči zaradi sebe. Zame je bilo to zelo pomembno. Želel sem utrditi in nadgraditi status legende in še naprej vladati na svetovnih prvenstvih. Moj cilj je biti številka 1 do upokojitve,« se je želel vprašanjem o simbolični zmagi izogniti Bolt, ki je v Peking pripotoval šele kot šesti šprinter sezone na svetovni lestvici, zdaj je na njej drugi, za – Gatlinom.

Ena bitka je torej dobljena, jutri se boj nadaljuje, namreč na 200 metrov, kjer je položaj podoben: Američan je bil letos najhitrejši (19,57), Bolt je šele 19. (20,13), razplet pa bi kaj lahko bil enak kot na 100 m.