Božič bo kapetan, a ne edini slovenski adut

Valkenburg – Slovenski selektor Martin Hvastija je bil z vožnjami na kronometer zadovoljen, saj se je Slovenija po osmih letih vpisala med nosilce kolajn. Na zemljevid kolesarskega sveta jo je postavil sijajni mladinec Matej Mohorič. Zadovoljila sta tudi Kristjan Koren in Tjaša Rutar, razočaral pa Jani Brajkovič. Od Marka Džamastagiča in Klemena Štimulaka ni pričakoval več.

Najboljši slovenski kolesar je potarnal, da je preutrujen in da bi se moral za uspešen nastop v vožnji na čas specializirati za to disciplino. Kakšne so po vašem možnosti, da bi napredoval?

Po tako dolgi sezoni je težko dirkati na polno kot na osrednjih dirkah. Brajkovič je po 78 dirkah zagotovo veliko bolj utrujen od tistih, ki so imeli čas, da se pripravijo na SP. Pravo vrednost v vožnji na čas je pokazal na OI z desetim mestom v močnejši konkurenci. Svetovna prvenstva so na koncu sezone, najbolj obremenjeni pa se težko motivirajo. Zato tudi ni bilo Wigginsa in Frooma.

Proga v Limburgu je precej bolj zahtevna, kot bi sklepali glede na državo. Limburg je gričevnata pokrajina, klasika Amstlova zlata dirka pa šteje med težje. Bo takšno tudi SP?

Trasa Amstlove dirke je težja kot na svetovnem prvenstvu, katerega razplet je zaradi desetih krogov v Valkenburgu bolj predvidljiv. Cilj Amstla je na vrhu Cauberga, na SP pa je po koncu vzpona še 1,7 kilometra ravnine. Okoliščine so torej precej drugačne, pričakovati pa je bržkone ista imena v ospredju.

Morda bo razplet takšen, kot je bil leta 1998, ko ste vi še tekmovali, zmagal pa je Švicar Oscar Camenzind.

Če bo vreme lepo, kot ga napovedujejo, bo povsem drugačna dirka. Pred 14 leti nas je dež pral celo progo in so bile okoliščine zelo zahtevne. Takrat je bila krožna dirka od štarta do cilja. V nedeljo je najprej dobrih 100 km vožnje po Limburgu, krogov pa je deset. Pričakujem klasično cestno enodnevno dirko, v kateri bo v manjši skupini odločitev padla na zadnjem vzponu. Verjamem, da bodo v njej tudi Slovenci.

Slovenija bo na cestni dirki drugič – po prvenstvu v Avstraliji 2010 – nastopila s sedmimi reprezentanti. Kolikšna je dejansko njena moč v primerjavi s preteklimi sezonami?

Več kolesarjev pomeni več taktičnih različic. Imamo homogeno ekipo, v kateri bo imel vsak svojo vlogo.

Mar ni tvegano na tako zahtevni progi staviti na le enega aduta – šprinterja Božiča?

Božič ni klasični šprinter, a tudi ne edini slovenski adut. Je kapetan moštva, kar seveda ne pomeni, da bomo nanj računali za vsako ceno. Priložnost za zaključni šprint si bo moral najprej prikolesariti sam. Na dirki se bo videlo, kdo je najbolj močan. Nanj bomo tudi stavili v razpletu.

Že veste, kakšne vloge bodo imeli drugi kolesarji?

Taktiko bom določil po zadnjem treningu in ogledu proge, ko bom tudi vedel, kako se fantje počutijo. Vsekakor bo za pomoč Božiču najprej zadolžen Koren. Verjamem, da ima Brajkovič dovolj moči za zadnja dva kroga, v katerih bi lahko s svojim znanjem odigral ključno vlogo. Če bi bil Grega Bole 100-odstotno pripravljen, bi bila to zagotovo trasa zanj. Ker pa ima še vedno težave z bolečinami pri največjih naporih, je neznanka. Tudi Jure Kocjan je po svoje neznanka. Predvsem zaradi dolžine proge.

Dirka je dolga 267 km! V zadnjih 30 kilometrih bo to na tako zahtevnem terenu povem nova izkušnja za vso karavano. Kaj lahko pričakujemo od novincev Marka Kumpa in Luke Mezgeca?

Težko je predvideti, kako se bosta obnesla. Prepričan pa sem, da sta lahko v prvem delu, ki ne bo tako enostaven, kot se morda zdi, zelo uporabna.

Španci in Belgijci imajo najmočnejši moštvi. Vsi stavijo na dvojca Boonen-Gilbert in Valverde-Rodriguez.

Po vsem, kar sem videl v vožnji na kronometer, je zame prvi favorit Boonen. Tudi Gilbert je močan. Valverde vsekakor sodi med favorite, malo manj pa Rodriguez. Španci so sicer papirnati favoriti, vendar pa že v slabih vožnjah na kronometer niso dosegli tega, kar so napovedovali. V ozadju je še veliko kolesarjev, ki upravičeno merijo na vrh. V prvi vrsti so to specialisti za klasične dirke, kakršna sta Simon Gerrains, Norvežan Edvald Boason-Hagen, opozarjam pa tudi na olimpijski razplet, v katerem je zmago slavil prosti strelec Vinokurov. Takšnih bo v Valkenburgu kar nekaj.