Slovenska kolesarska srenja si bo sezono 2012 bolj zapomnila po uspehih podmladka kot po presežkih naših najbolj zvenečih imen, med katerimi izstopa 9. mesto Janija Brajkoviča na Touru. Marsikdo je pričakoval več, tudi Gorazd Štangelj, športni direktor pri Astani, ki verjame v potencial belokranjskega asa in upa, da si bo znal priboriti status vodje moštva.
Spomini na SP na Nizozemskem so še sveži. Z dvema kolajnama jih je olepšal mladinec Matej Mohorič, na cestni dirki profesionalcev pa je bilo pričakovati precej več kot 82. mesto Boruta Božiča, mar ne?
Gotovo smo vsi pričakovali več. Zadnja leta smo bili na SP v igri za visoka mesta in čakali smo le, kdaj bo prišlo do preboja navzgor, proti kolajni. To pot je šla članska reprezentanca vzvratno. Splet okoliščin je bil res neugoden in domala vsak je imel dokaj tehten izgovor za to, da ga ni bilo v ospredju. A kakorkoli stvari obrnemo, je dejstvo, da so bili vsi najboljši iz drugih ekip do zaključka tam, kjer so morali biti. Če si dober in če narediš vse, kar je potrebno, tudi smole nimaš. Ko ti ne gre, ti vse ponagaja. Slovenci so na SP brez dvoma vozili preveč v ozadju karavane. Treba jim je priznati, da so bili enotni, kar bi bilo dobro le, če bi bili vsi skupaj v ospredju in ne pri repu. To je bilo usodno, saj so po nepričakovanem množičnem padcu zaostali in izgubljenega niso mogli več nadoknaditi.
Je bila vožnja v ozadju dnevna taktična napaka, znak, da nihče med Slovenci ni imel dovolj močnih nog, ali simptom, da naši reprezentanci ta čas nekaj manjka za vrhunske dosežke?
Ne vem, za kakšno taktiko so se odločili v našem taboru, a gotovo bi morali nekoga določiti, da bi »zasledoval« enega ali dva od favoritov v ospredju. Za ekipo se je žrtvoval le Luka Mezgec, vsi drugi so bili polovični vodje. Vsak je računal, da bi lahko kaj naredil v zaključku in so zato vsi hranili moči. To nikakor ni pravi način dirkanja. Nočem kritizirati nastopa na SP, fantje so po dirki tudi rekli, da nihče ni imel pravih nog, a to, da je 70 odstotkov naših kolesarjev po padcu ostalo zadaj, je brez dvoma velika napaka. Če hočeš končati med najboljšimi, moraš vseskozi voziti med njimi.
Bi tu moral kaj več ali drugače postoriti selektor Martin Hvastija? Je izbral prave kolesarje – doma je ostal Simon Špilak –, je v ekipi vzpostavil pravo hierarhijo?
Najprej glede selekcije: Špilak je še dva tedna pred SP govoril, da ga nastop ne zanima, nato pa si je po dirkah v Kanadi premislil. Takrat je bilo prepozno, da bi Martin iz ekipe izločil koga, ki mu je že obljubil mesto v reprezentanci. Poleg tega je imel s Simonom nekajkrat slabe izkušnje na velikih dirkah. Na SP sicer ni bilo kolesarja, ki bi potegnil za sabo celotno ekipo in jo motiviral, Slovenci niso bili dovolj prepričani sami vase. Dobro bi bilo, če bi se reprezentanti kdaj lahko dobili vsaj na krajših pripravah, da bi navezali tesnejše stike in simpatije. Resda se dobro poznajo iz profesionalne karavane, a za skupne nastope potrebujejo preskok. Vsi so pomočniki v klubih, na SP pa si želijo dirkati zase, doseči odmeven rezultat. Manjka nam karizmatični vodja, selektorja za to ne moremo kriviti. Z reprezentanti prebije premalo časa. Težko jih je v dveh dneh pripraviti za nastop v slogu – vsi za enega, eden za vse. Določiti bi morali nekoga, ki bi imel na dirki nadzor nad dogajanjem, to mora biti kolesar, ki se zna pravilno odločiti v danih situacijah. Nemalokrat se je treba odzvati v delčku sekunde, vsak meter je lahko odločilen.
Bi moral glede na status v klubu to vlogo prevzeti Brajkovič?
Jani je odličen posameznik, a ne zna povzdigniti glasu in v karavani nemalokrat ni dovolj odločen. Ne more se jeziti na moštvene kolege, zakaj ne kolesarijo v ospredju, če tudi sam tega ne počne. Med reprezentanti imata potencial za vodjo na SP Bole in Koren. Najboljša sta za enodnevne dirke. Božič je šprinter, ti so po naravi preračunljivi. Potrebujemo nekoga, ki prevzame odgovornost, a je vedno manj takšnih, ki so se pripravljeni izpostaviti.
Po SP so se pojavile ocene, da Slovenija ta čas pač nima kolesarja za velike enodnevne dirke. Se strinjate s to oceno?
Špilak je v prvih dveh sezonah med profesionalci pokazal neverjetno nadarjenost za te dirke, ki pa je povsem ugasnila. Največji talent je zame še vedno Bole, ki je imel letos velike zdravstvene težave. Ima zelo tehten razlog za pomanjkanje rezultatov to sezono. Koren je kolesar za klasike, vprašanje pa je, kaj ima v glavi pred sezono, se zanjo pripravi stoodstotno ali razmišlja le o Touru kot vrhuncu pripravljenosti. Poleg tega ima v ekipi Petra Sagana, za katerega mora delati. Klubski interesi vedno prevladajo.
Slovak Sagan jih je, čeprav prihaja iz kolesarsko majhne države, pri Liquigasu prikrojil po svoji meri. Zakaj to ne uspe kateremu od Slovencev – nenazadnje jih bo v sezoni 2013 kar ducat v tujih profesionalnih ekipah?
Sagan je šampion, kakršnega mi nimamo. Imeli smo že kopico kolesarjev, ki so bili obetavni, a jim je nekaj zmanjkalo. Zame je Bole velik potencial za klasike, a se bojim, da mu je bolezen pustila velike posledice. Morda so le psihične in se ne more vključiti nazaj v tekmovalni ritem. Prej je bil vseskozi v deseterici, letos nikjer. Pri Brajkoviču pa se je vzpon ustavil, ko je na Dauphineju leta 2010 pokazal, da je sposoben premagati Contadorja. Letos je tarnal nad ekipo, a sem bil zraven, ko je bilo vse narejeno zanj, pa ni izpolnil pričakovanj. V kronometru tudi ne bi smel biti zadovoljen s to sezono. Po drugi strani pa rezultat na Touru kaže na njegov potencial. Če ne bi dvakrat padel, bi bil šesti. Pri Astani pa pričakujemo več od njega. Ne bi se smel jeziti, če v klubu niso zadovoljni z njegovim izplenom. Očitati mu sicer ne gre nič. On je eden redkih, ki je pripravljen narediti vse. Težava je v tem, da bi ga morali celo zavirati pri treningih. Če je dlje časa na pripravah, nemalokrat pretirava z delom. Zato so ga letos načrtno zadrževali na dirkah, da ne bi preveč treniral.
Brajkovič se je povsem osredotočil na vrhunski rezultat na Touru. Je po vaši oceni to prava strategija glede na njegove sposobnosti – nekdanji profesionalec Primož Čerin predvideva, da bi bil bolj uspešen na enotedenskih dirkah, selektor Hvastija, da bi bil lahko vrhunski na najtežjih klasikah?
Na tritedenskih dirkah ima potencial za deseterico, za stopničke najbrž ne. Očitno gradi formo le za tritedenske dirke in zato ne niha v formi, a tudi ne dosega več takšnih vrhuncev, kot jih je, ko je na Vuelti oblekel zlato majico. Če bi treniral še za enotedenske dirke, bi bil bržčas konkurenčen tudi na klasikah. Forma bi bila višja, a krajša. Na tritedenski dirki bi imel zadnji teden težave.
Kaj pa bi bilo zanj in za ekipo bolj koristno – končno osmo mesto brez presežkov ali etapna zmaga?
Bolje bi bilo zmagati v etapi, gotovo se tudi on strinja s tem. Celo življenje sicer sanja o vrhunskem dosežku v skupnem seštevku Toura. Ne vem, ali si je izbral pravi cilj, a izbral si ga je sam. Mi mu ne bomo zniževali ciljev. Je pa res, da ga ekipa tudi na drugih dirkah potrebuje za to, da doseže vrhunski rezultat. Moral bi biti bolj vsestranski.
Kakšne načrte imate pri Astani z Brajkovičem v letu 2013?
Predvidoma bo naš adut na Touru, saj bo Giro pripadel Vincenzu Nibaliju. Upam, da bo nekoliko spremenil način treninga. Ima izjemno vzdržljivost, primanjkuje pa mu hitrosti, kar dokazuje s kronometri v zadnjem obdobju. Ne vem, zakaj se ne pripravi za dve ali tri enodnevne dirke na leto. Tudi Lombardijo je že končal drugi, kar je dokaz, da je kolesar za klasike. V ekipi bo sicer strategija ista – čim več bo dirkal.
Pa bo imel v ekipi podporo, kakršno si želi, letos je nekajkrat potarnal, da je bil prepuščen sam sebi?
To drži, a tega se je zavedal, še preden je prišel v ekipo. Astana je specifična zasedba. Če imaš ob sebi nekaj Kazahstancev, že na štartu veš, da od njih ne gre pričakovati veliko pomoči. Vedo, da so priviligirani, da lahko dirkajo zase. Dve leti sem sicer dirkal pri njih, a nisem imel težav. Naredil sem si tako ozračje, da sem dobil pomoč, ko sem jo potreboval. Janiju sem povedal, da je premalo dostopen. Distanca, ki jo ima do drugih, ni najboljša. V težkih trenutkih potrebuješ nekoga, ki bo zate tvegal in se izpostavil. Takšnega prijatelja si moraš pridobiti. Jani mora tudi sam pri sebi razmisliti, kaj je narobe, da nima pravih pomočnikov. Približati bi se moral komu iz ekipe in čez leto, ko trenira za Tour, določiti nekoga ali se dogovoriti za pomoč. Drugi delajo tako. Če bi bila to slovenska ekipa, bi bila zgodba ista. Tujci bi se morali pri nas znajti po svoje.
Čeprav pri Astani deluje majhna slovenska kolonija, se v njej očitno ni najbolje znašel tudi Borut Božič. Kako ste zadovoljni z letošnjim izplenom našega najboljšega šprinterja?
Vse skupaj ni bilo nič, to ve tudi sam. Ni zadovoljen s sezono in za to ni kriva ekipa. Tudi v Vacansoleilu ni imel vlaka, a je osvajal 2., 3. mesta in tudi zmagoval. Prihodnje leto bo moral nekaj spremeniti. Imel je dovolj priložnosti, imel je nekaj smole z zdravjem in spremembami v tekmovalnem programu. Ta bo prihodnje leto sicer podoben kot letos. Dobival bo iste priložnosti. Mora pa biti 4., 3., 2., da bo ekipa verjela vanj in mu bodo dali še dva kolesarja, da bo zmagal. Več bo moral pokazati, 9. ali 11. mesto nista dovolj.