Brajkovičeva ura resnice je preutrujenost

V najslabši predstavi na velikih tekmah Jani Brajkovič šele 40., Kristijanu Korenu zmanjkalo 24 sekund do deseterice.

Objavljeno
20. september 2012 11.20
V. D., šport
V. D., šport
Valkenburg – Tony Martin je upravičil vlogo prvega favorita in osvojil drugo zlato kolajno. A je bila pot do zmage trda: kot še nobena doslej. Sijajnega ameriškega »mladinca« Tylorja Phinneya je prehitel le za pet sekund. Prvi izzivalec Alberto Contador je doživel težak poraz, nič bolje pa se ni godilo slovenskemu adutu Janiju Brajkoviču.

Zasedel je 40. mesto, kar je njegova daleč najslabša uvrstitev v posamičnih preizkušnjah na največjih tekmovanjih. Izgovorov za slab nastop ni iskal, čeprav je štartal v najhujšem nalivu, vso traso, razen nekaj zadnjih kilometrov, pa je bila cesta mokra in spolzka. Na 47 zavojih je po mnenju selektorja Martina Hvastije izgubljal veliko več, kot je lahko pridobil na vzponih. Hvastija je prepričan, da mu je zaradi slabega ritma in vremenskih razmer – 12. stopinj Celzija – močno padla tudi motivacija. Brajkovič pravi, da si je glava želela več, kot so zmogle noge.

»Nastop je pokazal, da je za menoj težka in predvsem predolga sezona, tako da v posamični preizkušnji nisem zmogel vrteti pedal tako, kot sem upal. Telo se v zadnjem času očitno ni odzvalo na treninge tako, kot sem želel,« je komentiral najslabšo kronometrsko predstavo svetovni prvak med mlajšimi člani iz leta 2004. Brajkovičeva ura resnice v Valeknburgu je preutrujenost za disciplino, v kateri so bili v ospredju le specialisti zanjo. Da je Brajkovič kolesaril v res nemogočih razmerah, potrjujejo tudi uvrstitve vseh, ki so štartali v njegovi skupini. Taaramae, Grabsch, Fuglsang in Westra so bili le za nekaj sekund hitrejši.

Kristijan Koren je kolesaril veliko bolje in v višjem ritmu od Brajkoviča. A je imel tudi on smolo, da se je v najbolj zahtevnih delih trase vlil dež. Sicer bi bil blizu deseterice. Zadnjih 15 kolesarjev je imelo namreč suho cesto, tako da so bili v zavojih vsaj 10 km/h hitrejši. »Zaradi dežja in vetra, ki je nekajkrat močno zapihal v prsi, so se mi mišice podhladile, tako da na vzponih nisem imel občutka, kako močno poganjam pedala. Kljub smoli sem zelo zadovoljen,« je povedal Koren, ki ga je od desetega mesta oziroma Italijana Malorija ločilo le 24 sekund. Sedemnajsto mesto v posamični preizkušnji in velik prispevek k četrtemu mestu Liquigasa v ekipni vožnji sta za nekdanjega specialista za vožnjo na čas lep uspeh, predvsem pa vodilo za njegove delodajalce, da mu omogočijo, da se bolj posveti tej disciplini.

Phinney: srebro z grenkim priokusom

Šampion »ure resnice« je resda drugič postal Martin, a je bil junak 46,2 km dolgega kronometra vendarle 22-letni Phinney. Iz mojstra za prologe se je sicer nekdanji svetovni prvak med mladinci in mlajšimi člani v zelo kratkem času prelevil v odličnega kronometrista tudi v elitni konkurenci profesionalcev. Dvoboj z Martinom je sicer ves čas izgubljal, na koncu pa je na najtežjem delu proge – na vzponu na Cauberg – pokazal vso moč volje in telesa. »Če bi mi kdo ponudil srebro pred prvenstvom, bi ga z največjim veseljem sprejel. Ko pa zlato izgubiš za pet sekund, je težko biti zadovoljen,« se je kolesar ameriškega moštva Bmc z grenkim priokusom povzpel na zmagovalni oder. No, tokrat je bila ta sladka grenkoba pravšnji obliž za olimpijsko zgodbo. V Londonu je namreč v vožnji na čas in na cestni dirki osvojil četrto mesto. Drugo mesto mu seveda odpira nov pogled v prihodnost. »Veliko sem delal na daljših kronometrih. Na Nizozemskem sicer ni bilo mojstrov Wigginsa, Cancellare in Frooma, vendar mi minimalen zaostanek za Martinom pove, da sem na najboljši poti, da jih dohitim,« je zaključil razmišljanje o največjem uspehu Phinney.

Dvakratnemu prvaku Martinu je v finišu pošteno nagnal strah v kosti. Razliko, ki nikoli ni zrasla na več kot 18 sekund, je začel močno zmanjševati. Po stasu močnejši Nemec je s skrajnimi močmi ubranil lovoriko. »Nisem pričakoval, da bo Phinney tako trd tekmec. Vedel sem, da bodo odločile sekunde, vendar me ni zagrabila panika. Kolesaril sem v svojem ritmu. V cilj sem prikolesaril 'mrtev', brez kančka moči,« je opisal najtežji kronometer v karieri Nemec, ki je potreboval dobrih 10 minut, da si je vrnil sapo.