Tiskane izdaje
Brežice – »Hvala, ker ste se odzvali mojemu povabilu. To je moj zadnji dogodek, konec kariere,« je nekdanji olimpijski in svetovni prvak ter še vedno olimpijski podprvak v metu kladiva Primož Kozmus nagovoril zbrane v viteški dvorani gradu Brežice, kamor je povabil svoje prijatelje, (nekdanje) športnike, sponzorje, tiste, ki so bili z njim na njegovi 21 let dolgi poti.
Vso sezono, ki ste jo nazadnje v celoti izpustili, smo čakali, kaj se bo zgodilo, vseskozi ste napovedovali, da se bodo stvari postavile na pravo mesto, a to se ni zgodilo. Kaj je na koncu pretehtalo: pomanjkanje motivacije ali zgolj telo?
Telo. Čakal sem, kdaj se bodo bolečine v hrbtu umirile. Ko sva moči združila s Srdjanom Djordjevičem, sem že spet dobro delal, potem pa me je v začetku avgusta znova »usekalo«. Opravil sem še en krog posvetov med zdravniki, a vzroka za moje bolečine niso našli, pri čemer gre pač verjetno za obrabo vretenc. Pri velikih obremenitvah pride do stika, ki povzroči res hudo bolečino. Zato tudi glava ni več bila prava, delal sem s strahom, na tak način pa na vrhunsko raven ne moreš. Potem sem sam pri sebi razčistil, da je najbolje, da končam kariero. Poskušal sem storiti vse, kar sem mislil, da je prav, a preprosto ni šlo. Želel sem si seveda še tekmovati, cilj so bile olimpijske igre v Riu, da bi pač še z eno kolajno zaokrožil kariero. V konkurenci, kakršna je v metu kladiva, so bile možnosti, da bi osvojil kolajno, realne.
Ko ste leta 2009 končali oz. prekinili kariero, je bila to senzacija, šok za vse, tokrat smo kar nekaj mesecev čakali, kdaj boste naznanili slovo. V čem je takšna razlika?
Takrat sem bil sicer v vrhunski formi, sem pa imel vsega dovolj, bil sem naveličan, po dveh izjemnih sezonah je bil pritisk ogromen. Letos sem imel veliko željo nadaljevati kariero, a mi telesno in posledično psihično stanje tega ne dovoljujeta. Položaja sta povsem različna.
Leta 2009 ste ob slovesu zapisali, da vas cepetanje na mestu, čeprav na svetovnem vrhu, utruja, letos ste dejali, da nimate težav s tem, da bi dosegali daljave okoli 70 metrov. Od kje takšen preskok?
Vse je odvisno od trenutka vprašanja. Če bi me vprašali tik pred olimpijskimi igrami, ne bi bil zadovoljen s 70 metri, ta trenutek pa bi bil, ker bi imel še dovolj časa, da do OI napredujem do 80 metrov. In preden so se spet pojavile bolečine v hrbtu, sem bil na približno 70 metrih.
Pred kratkim je prav tako sveže upokojeni telovadec Mitja Petkovšek dejal, da ob vseh uspehih ni več znal uživati v zmagah. Ste se tudi vi soočali s tem predvsem leta 2009?
Vsekakor se mnenje in občutki z leti in uspehi spreminjajo, otroška razigranost pa izginja. Osaka, Peking, Berlin, preveč je bilo vsega. Nismo bili pripravljeni na to, kar se je dogajalo okoli mene, potreboval bi ekipo, ki bi skrbela za vse obrobne zadeve, sam pa bi se moral osredotočati zgolj na met kladiva, a sem delal še tisoč drugih stvari. Zanimanje se ob takšnih dosežkih poveča, ne znaš reči ne in potem imaš dnevne opravke z vsem. Za obstranske stvari sem porabil veliko energije, en mesec na leto sem bil po sestankih … Tu smo padli na izpitu. Vsi smo se učili sproti, a ko prideš na neko raven, moraš v tujino. In priti domov dvakrat na leto, takrat je evforija, vsi te vidijo, so zadovoljni in se vrneš nazaj.
Bi, če prav razumem, danes naredili vse skupaj drugače?
Vsekakor bi poslovno deloval drugače. Gotovo ne bi ostal v Sloveniji, prišel bi nekajkrat na leto, takrat bi bil to »top« dogodek, kar bi ljudje znali ceniti. Če si namreč vseskozi prisoten, te ljudje spoznajo kot običajnega človeka, potem nisi več tako zanimiv. Naslov olimpijskega zmagovalca tako izgubi na vrednosti, to je čista psihologija. Zgubiš zvezdniški status, ker si za vse dosegljiv. Manj si dosegljiv, bolj si zanimiv širši množici. Človek ima rad tisto, česar ne more dobiti, in se za to trudi. A ko enkrat dobi, kar si želi, to izgubi na vrednosti. Osebno se sicer najbolje počutim v domačem okolju, da sem enak med vsemi, to me tudi zanima v prihodnje, tako najlažje delujem. A če govorimo poslovno, je potreben pomp.
Niste dovolj iztržili iz svojih uspehov?
Gotovo manj, kot bi lahko, če bi imel pravo ekipo. Je pa res, da kladivo ni globalna zgodba, jaz ne morem na tujih trgih »napadati«, premalo je medijsko izpostavljeno.
Vas je ta zapostavljenost kladiva zelo grizla?
Seveda, to ni dobro. Dolgo smo se borili za vstop v diamantno ligo in še prej zlato, a nismo bili uspešni. Ko nimaš sogovornikov niti v lastni zvezi, torej IAAF, je to težava. Garam kot drugi, sem olimpijski prvak, a v bistvu me ni, ne morem na mitinge diamantne lige. To je zelo slabo in mislim, da se to ne bo spremenilo, saj niti novi predsednik Sebastian Coe ne razmišlja o izenačitvi disciplin.
Znani ste bili po tem, da ste vedno ujeli telesni in psihični vrhunec ravno na največjih tekmovanjih, s čimer se lahko pohvalijo bolj redki. Kako je uspelo vam? Imeli ste natančne načrte in ste jih tudi do potankosti izpolnili.
To je kar šablona. Kevo in Marjan sta imela znanje o razvoju forme. Ko postajaš telesno močnejši in rasteš v formi, si močnejši tudi psihično. Če si dober, si dober. Če sem izvedel slab met, je šlo kladivo le meter ali maksimalno dva manj, kot če bi bil popoln. Na OI v Pekingu nisem naredil nekega prav posebnega meta, samo bil sem tako dobro pripravljen in je letelo. Če si pravi, ni dvomov, zaprek.
Vam je kdaj uspel idealni met?
Ne, vedno najdeš napake. Morda sem naredil napako po olimpijskih igrah v Pekingu, ker takrat sem bil res pripravljen, takrat bi moral še en mesec stisniti in bi prišel do 83,5 metra. A smo raje proslavljali kolajno …
Bi evropska kolajna in svetovni rekord dala zadnjo piko na i karieri? To sta bili še dve vaši želji.
Svetovni rekord gotovo, to je pravi prestiž, povsem nova razsežnost, a nisem bil pravi kaliber za to. Resda je bil to moj cilj, o tem sem govoril, veliko smo delali na tem, a se vseeno ni izšlo. Da nimam evropske kolajne, pa ni tako hud hendikep.
Po tokratni upokojitvi ne bo več vrnitve na tekmovališča, kaj pa vas je gnalo leta 2010, da ste se vrnili? Denar?
Ne, pogrešal sem atletiko, po koncu kariere lahko športnik pade v veliko krizo. Kar naenkrat nimaš česa početi. Sprva ti to sicer godi, potem pa začneš pogrešati nekdanji ritem. Zato sem se vrnil. Bil sem nepripravljen na upokojitev.
Kaj pa zdaj?
Bomo videli, če se bom znašel, a gotovo bo bolje, kot je bilo tedaj, ker je položaj povsem drugačen in sem se na to privajal že nekaj časa.
Tedaj se s trenerjem Vladimirjem Kevom nista razšla na najlepši način. Sta se že pogovorila?
Ne, a tako pač je.
Z njim, Marjanom Ogorevcem, Severinom Lipovškom in Khalidom Nasifom ste tvorili odlično ekipo. Ne bi bilo najbolje, če bi se spet združili?
Za met kladiva bi bila to gotovo najboljša možnost, tu je veliko znanja, na katerem lahko gradiš, in izkušenj, a težko uresničljivo. Bi pa to morala biti profesionalna ekipa, potem lahko normalno delaš, talentov je dovolj.
Kako gledate na razmere v slovenski atletiki? Leto je bilo precej burno, kot predsednik sveta atletov, ki je odstopil, ste med prvimi dvignili glas. Se bo zdaj stanje z odstopom predsednika Gregorja Benčine normaliziralo?
Moramo počakati novega predsednika in njegovo ekipo, da vidimo želje in vizije. Za Benčino sicer mislim, da ni bil napačen predsednik, bi pa moral dati več pomena stroki, ta mora imeti svojo besedo.
Zdaj imamo precej nadarjenih atletov, veliko kolajn so osvojili letos. Kaj storiti, da se ne bodo izgubili v povprečju?
V preteklosti smo že osvajali veliko kolajn, a smo bili atleti kljub temu nato prepuščeni samim sebi. Če se doslej iz tega na zvezi niso ničesar naučili, … Znanje moramo združiti in ga prenesti na mlade, samo tako lahko gremo naprej. Ne more si vsak sestaviti svoje ekipe, saj mora biti ta res dobra, kot je bila denimo moja, če nimaš prave, je konec. Stroko je treba spoštovati, zbrati najboljše ljudi in gremo, akcija.
Vi se vidite v delovanju zveze, potem ko ste kot trener že začeli delati z Barbaro Špiler?
Sem pripravljen za delo na zvezi, kot nek povezovalni člen, športni direktor. Zanima me povezovanje stroke, znanja je ogromno, treba pa mu je pridružiti še tehnologijo. Najraje pa bi bil gotovo trener, pravi izziv bo svoje znanje prenesti na druge.
