Česar ni razgrelo sonce, so kopalke

Podjetniška žilica jim v Poreču ni dala miru. V globalni vasi, imenovani svet, je pač bitka za vsakega turista neizprosna in istrsko mestece že dolgo ni dobilo tako imenitne priložnosti za svetovno promocijo kot v zadnjih dneh, ko so v zrak frčale odbojkarske žoge. Poreč si je izboril enega od štirih velikih svetovnih turnirjev v odbojki na mivki z nagradnim skladom kar 800 tisoč dolarjev, prihod svetovne elite pa ga je stal približno tri milijone evrov.

Veliko? Kakor za koga. V istrskem turističnem biseru so prepričani, da bodo učinke enotedenskega športnega spektakla čutili še dolgo v prihodnja leta, s prihodom svetovnih zvezdnikov je namreč slika Poreča in okolice obšla svet, pa še godrnjanja domačinov ni bilo kot denimo pred leti, ko so gostili festival D. J. Takrat se je mestno drobovje treslo do srede noči, ostali pa so kupi smeti in grdo onečedeni vogali.

Minimalistična oprava odbojkaric, pri katerih rob spodnjega dela kopalk po pravilih ne sme biti širši od sedmih centimetrov, je dvigala temperaturo pri moškem delu populacije, ženski pogledi pa so sledili visokoraslim mojstrom odbojkarske obrti, ki jim žgoče sonce in razbeljena mivka nista vzela skočnosti in energije v lovu na zmago na enem najprestižnejših svetovnih turnirjev.

Istrski Swatchev izziv svetovne serije je namreč prvi od štirih v tem letu in prinaša preobrat tudi pri svetovni zvezi, ki želi povečati zanimanje za ta šport po vseh celinah. V letu 2016 tako načrtujejo že do deset tekem, še leto poz­neje pa do 12.

Istrani so imeli kar srečo. Hannes Jagerhofer, idejni oče svetovno priznanega odbojkarskega turnirja v Celovcu in ustanovitelj letošnje serije major, je namreč velik zaljubljenec v jadransko obalo. Ko je letos z Red Bullom sklenil pokroviteljsko pogodbo za niz turnirjev, ki štejejo tudi kot kvalifikacije za olimpijske igre v Riu de Janeiru, se je Poreč ob pravem času znašel na pravem mestu. Beseda je dala besedo in vsak je našel svoj interes. Po istrskem biseru se bo elita letos ustavila še v Stavangerju na Norveškem, Gstaadu v Švici in Fort Lauderdalu v ZDA. Da vse teče kot namazano, skrbi dobro izurjena »vojska« avstrijskih strokovnjakov, gre tako rekoč za tekmovanje na ključ. Poreč je zanj plačal mastno ceno, a izvedba je v rokah tujcev, le nekaj malega domače najete sile je bilo v teh dneh opaziti okoli osrednjega montažnega objekta v zalivu Peškera. Dobrote za vsakodnevno pogostitev najbolj imenitnih gostov so denimo plod domačih mojstrov. Gre za velik posel, v katerem je vsak korak in poteza pod strogim nadzorom, medtem ko tribune poplesujejo v ritmih in med gledalci, vsak dan se jih zbere do 12 tisoč, vlada poletni hedonizem.

Slovenskih peščenih navez v Poreču ni bilo, tudi olimpijska pot je zanje kot sprehod v drugo galaksijo. Sta se pa na osrednjem igrišču že prve dni predstavila slovita brazilska veterana Ricardo in Emanuel, olimpijska prvaka iz leta 2004 in bronasta iz 2008, ki sta po nekajletnem premoru pri napolnjenih 40 letih spet združila moči. »Dokler uživava na pesku, bova vztrajala, glavni motiv so zdaj OI, lepo bi se bilo posloviti na domači Copacabani,« je priznal Emanuel, starejši v dvojici, očitno odgovoren za stike z javnostjo.

Prav tako sta v Poreč prispela evropska prvaka, Italijana Paolo Niciolai in Daniele Lupu, pa Brazilki Larissa Franca Maestrini in Talita da Rocha Antunes, ki podirata vse pred seboj in ju že zdaj omenjajo med glavnimi favoritinjami za olimpijsko zlato v domovini. Zanimivo ju je bilo gledati med treningom, ko sta po napornih pripravah na enem od pomožnih kompleksov pod budnim očesom dveh trenerjev opravili še vadbo za raztezanje. Če bosta kdaj pesek za vedno stresli s sebe, bi morda lahko razmislili o sinhronem plavanju. Oblačil jima ne bi bilo treba zamenjati …