Darko Đurić: Plavam po notranjem občutku

Darko Đurić, vrhunski športnik paraolimpijec, dobitnik dveh zlatih in ene srebrne kolajne na svetovnih prvenstvih v plavanju, se je rodil z izjemno redko gensko napako, brez nog in leve roke, a s trdno od­ločnostjo, da mu to ne bo preprečilo sanj. Pri dveh letih so ga k sebi vzeli Debeljakovi iz Podbrezij. Kljub temu da sta zakonca Milan in Veronika že imela štiri svoje otroke, Marka, Ano, Tomaža in Mojco, so ga vzeli v svoj dom in mu omogočili lepo mladost. Na tako iskreni in močni domači opori je Đurić potem zgradil športno kariero in skozi njo življenje ter postal eden od velikih slovenskih športnih junakov. Njegove nagrade za športne uspehe so kolajne. Njegova največja osebna zmaga je njegova izjemna življenjska volja. Njegova največja želja sta novi nožni protezi Ottoblock, s katerima bi se in se bo dramatično izboljšala kakovost njegovega bivanja.

Kljub razmeroma velikim telesnim omejitvam ste že vse življenje športnik?

Pri osmih letih sem se med kolonijo v Pineti pri Novem Gradu poizkusil kot vratar. V kolonijo sem sicer hodil z invalidi, a nogomet sem igral z zdravimi otroki, ki so tam imeli delavnice. Tudi v Podbrezjah, kjer sem bil doma, je bilo ogromno šport­nikov, igrali smo košarko, nogomet ali namizni tenis, veliko fantov je treniralo tudi hokej na ledu. Seveda s(m)o pravila prirejali mojim potrebam. Pri nogometu je na primer veljalo, da nisem nikoli v prepovedanem položaju. Kadar sem bil vratar, smo prečko postavili niže, saj sem branil brez protez, imel pa sem zelo dober občutek za metanje. Takrat sploh nisem vedel, da obstaja šport invalidov. V petem ali šestem razredu sem šel prvič na trening plavanja, a trenerka je ocenila, da nisem nadarjen, da se mi nima smisla posvečati, saj ne bom dosegal dobrih rezultatov. Po treh tednih sem prve treninge plavanja opustil. Pri petnajstih so me povabili v reprezentanco v sedeči odbojki; reprezentanca se je pripravljala na svetovno prvenstvo, ki je bilo leta 2005 v Kamniku. Začeli so se razmeroma resni treningi, dvakrat na teden, ekipa je bila zbobnana skupaj z vseh strani in nihče med nami ni imel prav veliko pojma o odbojki. Ekipa je v svojih vrstah lahko imela enega zdravega igralca in to je bil v naši reprezentanci Tine Urnaut. Sedečo odbojko sem po prvenstvu v Kamniku treniral še dve leti, a ugotovil sem, da ni prave ambicije, da niti ne bi hodili na tekmovanja v tujini.

Celoten intervju si preberite na tej povezavi spletnega portala polet.si.