Dejan Kralj: slalom je poklic, ekstremizem je za dušo

Slovenski slalomist na divjih vodah Dejan Kralj je nedavno osvojil naslov svetovnega podprvaka v ekstremnem kajakaštvu.

Objavljeno
11. oktober 2012 22.04
Tanja Volarič, šport
Tanja Volarič, šport
Sezona kajakaških tekmovanj najvišje ravni, vsaj tistih, ki imajo v Sloveniji tradicijo in uspehe, se je že pred časom končala, v Evropi in svetu pa so zadnja, drugačnega tipa, šele vzela slovo. Eno od njih je svetovno prvenstvo v ekstremnem kajakaštvu, v Sloveniji širši javnosti domala nepoznani disciplini. Ne pa tudi Dejanu Kralju, 10. slalomistu z OI 2000 in dolgoletnemu slalomskemu reprezentantu, ki je letos v Franciji osvojil tudi naslov svetovnega podprvaka.

Beseda ekstremno ima dokaj skrajen prizvok, kako torej izgledajo takšne tekme?

Tekme potekajo na rekah pete ali šeste težavnostne stopnje. Za primerjavo: slalomi najvišje ravni nikoli niso na težjih rekah od četrte stopnje. Preveslati moramo približno 200 do 250 metrov, kar pomeni, da nastop traja okoli minuto, pomemben pa je le čas. Torej, hitrejši, kot si, boljši si, nič drugega se ne ocenjuje. Do superfinala se med seboj merijo pari, vendar ne štartata oba tekmovalca naenkrat, marveč vsak posebej, naprej gre boljši po času. Tako potekata dva kroga, dokler se ne oblikuje najboljša petnajsterica. Ta se nato pomerili v superfinalu, kjer ima vsak en nastop.

Kakšna je potemtakem razlika s spustom na divjih vodah? Tudi tam gre za šprinte na krajših odsekih, kjer je pomemben le čas.

V težavnosti in povsem drugih čolnih. Tu je padec na približno 200 m dolgi progi vsaj 20 metrov, že štart je s šestih metrov višine in je bolj zdrs po skali. Vda je izjemno težka, brez napake niti najboljši ne opravi s progo. Na letošnji progi je imel zadnji padec pred ciljem 5 ali 6 metrov, njegovo ime pa pove vse: Champions killer (Morilec šampionov).

Kdo so udeleženci? Kako je denimo letos izgledala takšna tekma?

Letos je bilo na njej zelo veliko slalomistov iz svetovnega vrha, a je zmagal Novozelandec, ki se ne ukvarja z vrhunskim športom, ampak z ekstremnim. Res pa je, da j Nova Zelandija edina, ki sistemsko podpira športnike tega tipa s štipendijami, statusi in podobno.

Kako pa so se odrezali slalomisti?

Kar nekaj nas je bilo med petnajsterico, med njimi Vavrinec Hradilek, nosilec olimpijskega odličja iz Londona, pa Aigner, Fabien Dorfler in drugi iz svetovnega vrha.

Sami sicer že vrsto let sodelujete na takšnih in podobnih tekmovanjih, pa vendar: mar pri 36 letih, ko se vendarle bližate koncu športne poti, razmišljate, da bi postali še aktivnejši v adrenalinskih različicah tega športa?

Ves čas slalomske kariere je bila to dopolnitev mojega treninga in tudi zdaj ne razmišljam, da bi se povsem preusmeril. V slalomu imam še nekaj načrtov, prihodnje leto se bom zagotovo še udeležil izbirnih domačih tekem za sestavo reprezentance. Je pa moja želja, da bi lahko nastopil na več takšnih ekstremističnih tekmah. Zagotovo se bom drugo leto spet udeležil tudi tekme Dolomite Man, po moji oceni takšne prireditve celo prekašajo slalom.

Po čem?

Po vsem, sploh pa gledalcih. Letošnji uvodni slalom za svetovni pokal v Cardiffu je bil prazen, nobenih ljudi, ker Mednarodna kajakaška zveza preprosto ne ve, kaj bi naredila za njegovo večjo privlačnost, oziroma ne naredi nič. Eno so olimpijske igre, kjer je slalom razprodan, a zato, ker so OI stvar nekega prestiža. V svetovnem pokalu pa je povsem druga zgodba, nobenega sistema oziroma vizije, enkrat je tekem pet, prej tri, enkrat je takšno točkovanje, drugič drugačno. Biatlon je dobil svojo formulo uspeha, slalom še ne. V ekstremnem kajakaštvu pokrovitelj ve, kaj išče in kaj dobi, zato je pripravljen sodelovati.

Lahko na takšni tekmi sodeluje vsak ali le vrhunski tekmovalci?

Udeležba je omejena na 150 tekmovalcev, a za povsem običajne rekreativce to gotovo ni. Recimo ni za take, ki veslajo na Soči med slapom Boko in Trnovim ob Soči. Za nastop na tekmi ekstremnega kajakaštva že moraš vsaj nekajkrat preveslati katarakt na Soči, vsaj tako, da ga premagaš.

Ste s tem končali letošnje tekmovalno leto?

Načeloma, le še eno tekmo načrtujem, pa potem že priprave na novo sezono. Zdaj že več tečem kot veslam, čaka me tudi nastop na Ljubljanskem maratonu, na 21 km. To ne bo prvič, saj se to dobro vključuje v moj trening. Za 42 km pa že moraš opraviti posebne tekaške priprave. Prihodnji mesec bom več vedel tudi o tem, kako bom peljal naprej slalomsko kariero, s Simonom Hočevarjem morava doreči morebitno nadaljno sodelvanje v kanuju dvosedu. Še dve, tri leta pa vsekakor načrtujem slalomsko kariero.