Do finala trpeli, proti Litvi uživali

Lille – 1. Španija, 2. Litva, 3. Francija, 4. Srbija, 12. Slovenija. Končni vrstni red 39. evropskega prvenstva v košarki pomeni prijetno presenečenje za oba udeleženca sinočnjega finala in ogromno razočaranje za udeleženca tekme za tretje mesto. Za zdesetkane izbrance Jureta Zdovca pa realni dosežek z večnimi skominami in trajno grenkim priokusom.

»Pau Gasol je neverjeten košarkar, a se ne smemo preveč osredotočati nanj, saj ima celo vrsto odličnih soigralcev,« so pred odločilnim spopadom pred 27.372-glavo množico priznali Litovci. Toda slednjič niso mogli do živega niti najboljšemu strelcu (povp. 25,6 točke) in igralcu prvenstva – v elitno peterko so se uvrstili še Španec Sergio Rodriguez, Francoz Nando de Colo ter Litovca Jonas Mačiulis in Jonas Valančiunas – niti njegovim soborcem. Predvsem pa niso mogli razviti svoje prave igre. Da bi lahko nadomestili razliko v individualni kakovosti, bi morali leteti nad parketom in s svežimi zamislimi vzpostaviti podobno moštveno omrežje, kot so ga v polfinalu s Srbijo. Niz dramatičnih zmag, na katerega so bili ponosni, je bil očitno predolg in jim je odnesel prepotrebno energijo. Zadovoljiti so se morali s tretjo srebrno kolajno z EP (po letih 1995 in 2013), v lasti pa imajo še bron iz leta 2007 in tri zlata odličja (1937, 1939 in 2003).

Tri najžlahtnejše lovorike (poleg šestih srebrnih in treh bronastih) imajo od sinoči v lasti tudi Španci, njihova ogrlica pa je precej bolj zgoščena. Na Olimp so se prvič povzpeli pred šestimi leti in z njega sestopili le pred dvema letoma v Sloveniji. Tri naslove v štirih poskusih je od razpada starih košarkarskih velesil osvojila le še ZR Jugoslavija v obdobju 1995–2001. »Letošnji uspeh ima še toliko večjo težo, saj smo na EP prišli brez cele vrste odličnih igralcev, izgubili s Srbijo in Italijo ter se proti Nemčiji komaj rešili izpada. Padali smo in se pobirali, na koncu pa se je videlo, da imamo za seboj nešteto težkih spopadov. Po zmagi nad Francijo sem bil prepričan, da nam v finalu ne more spodleteti,« je ocenil izkušeni organizator igre Rodriguez.

Povratniki na prestolu so z odlično igro od prve minute zagrozili, da bodo spremenili finale v podoben enosmerni promet, kot so ga uprizorili v tekmi za zlato na Poljskem 2009. Takrat so proti Srbiji že ob polčasu vodili s 23 točkami naskoka. Včeraj so pljunili v roke v uvodni četrtini, v kateri so pobegnili na 15:4, pri 23:8 pa so do igre prišli tudi njihovi tekmeci, ki so imeli na svoji strani občinstvo. Navijačev »Lietuve«, ki že od nekdaj vedo, zakaj pridejo v velikem številu šele na zaključne boje tekmovanj, je bilo pač veliko več kot Špancev, Francozi pa so jim z veseljem pomagali. V duhu tradicionalnih »simpatij« do južnih sosedov pač.

Branilca Mantas Kalnietis in Renaldas Seibutis sta poskušala potegniti svoje moštvo iz brezna, a sta lahko do polčasa le znižala primanjkljaj na znosnih osem točk upanja. Tretja četrtina pa je vnovič prinesla streznitev. Španci so bili pod vodstvom svojega kralja Pauja I. prehitri in previsoki, preveč natančni in modri. Gasol je zbral 25 točk (met za dve 8:17, za tri 1:1, prosti meti 6:8), 12 skokov, 4 skokov in 3 blokade, ne da bi se vidno naprezal v dvobojih z Valančiunasom. Prvo osebno napako si je denimo prislužil šele v 34. minuti.

Razpoložen je bil tudi Rudy Fernandez, dokler si ni obnovil poškodbe hrbta, svoje sta dala tudi uigrana branilca Rodriguez in Sergio Llull. Španci so si lahko privoščili celo umirjeni večer Nikole Mirotića, kajti po potrebi sta vskočila Victor Claver in kapetan moštva Felipe Reyes, ki se je pri 60:42 že začel pripravljati na prevzem šampionskega pokala. In čeprav Litva ni vodila niti enkrat, so njeni navijači po izteku igralnega časa znali nagraditi minulo delo s tradicionalnim vzklikanjem Ačiu! Ačiu! Hvala! Hvala! Mehčati so se začeli celo Francozi. Toliko dni so negodovali ob nastopih Špancev, da so njim namenjeni žvižgi postali že kar topli in simpatični. Zasluženo.