Dokler bo uživala, bi morala biti najboljša na svetu

Velika rivalstva ali popolna prevlada – oboje vznemirja športne zanesenjake, saj v prvem primeru lahko izbirajo med dvema poloma, v drugem se sprašujejo, kje so meje posameznika. Hrvaška metalka diska Sandra Perković vsekakor sodi v drugo skupino, saj gre za eno najbolj dominantnih atletinj zadnjega časa, v svoji disciplini pa niza zgodovinske rezultate.

Tudi v prvem nastopu na velenjskem mitingu, za katerega se je odločila, »ker smo Slovenci in Hrvati kot bratje in se v Sloveniji počutim zelo domače«, je seveda Perkovićeva dosegla pričakovano zmago, če je ne bi, bila senzacija. Zanjo je bil to odličen preizkus pred nadaljevanjem diamantne lige v četrtek v Lozani, kjer se bo pomerila tudi s Kubanko Denio Caballero, s 70,65 metra vodilno na letošnji lestvici rezultatov. Da, pogled na seznam najdaljših metov sezone je zelo, zelo nenavaden, Hrvatica je vendarle tista, ki je za tekmice že nekaj let nedosegljiva. »Prvič po mitingu diamantne lige v Rimu se bova zdaj srečali v Lozani in vsekakor mi predstavlja velik izziv. Od moje zmage v Rimu je prevzela vodstvo na svetovni lestvici in videli bomo, kako bo tokrat, sama pa vedno pravim, naj zmaga boljša,« razmišlja Perkovićeva, ki bi lahko s Kubanko dobila tekmico, kakršne v zadnjih letih ni imela.

Odkar se je namreč leta 2012 vrnila po dopinški kazni, ni le nadaljevala tam, kjer je končala – ko ji je takorekoč brez praske uspel prehod iz mladinske vrste, v kateri je bila odlična, v člansko kategorijo –, ampak še na višji ravni. Njene poraze se odtlej lahko prešteje na prste ene roke, že pri 23 letih pa je imela hkrati v rokah tri največje lovorike, saj je z zmago na SP v Moskvi združila naslove olimpijske, svetovne in evropske prvakinje. »Vedno sem imela zelo rada ta šport, vedno sem dajala vse od sebe in zdaj obiram sadove težkega dela. Dokler bom hodila na trening z nasmehom na obrazu in dokler bom uživala v metu diska, bi morala biti št. 1 na svetu,« pravi o svoji prevladi Zagrebčanka, ki posebno zgodbo piše tudi v diamantni ligi, saj si je letos že zagotovila četrto skupno zmago, v zadnjih treh letih in pol pa je na 24 tekmah dosegla 22 zmag. Lani ji je za las ušel zgodovinski dosežek, da vpiše 1. mesto na vseh prizoriščih, potem ko je bila najboljša že v New Yorku, Bruslju, Oslu, Stockholmu, Monte Carlu, Zürichu, Eugenu, Šangaju, Dohi, Birminghamu, Lozani, Parizu in Rimu, v Glasgowu pa jo je ugnala Gia Lewis-Smallwood. Taista tekmica, ki ji je leto poprej z zmago na domačem Hanžekovićevem memorialu preprečila stoodstotni izkupiček v sezoni.

Kje torej olimpijska, svetovna in trikratna evropska prvakinja ter štirikratna zmagovalka diamante lige pri 25 letih še najde motivacijo? »Za začetek so največja motivacija olimpijske igre v Riu de Janeiru. Olimpijski rekord znaša 72,30 metra in njegova izboljšava bi mi dokončno izpolnila olimpijske sanje, glede na to, da sem že olimpijska prvakinja. Tudi rekordi mitingov diamantne lige so mi izziv. Na osmih od 14 postaj sem zdaj rekorderka, v naslednjih dveh letih pa želim postati na vseh. Vem, da sem sama sebi največja tekmica, zato iz dneva v dan iščem dodatne motive in pri tem sem uspešna,« razkriva Perkovićeva, ki je lanskega marca v Splitu prvič premagala mejo 70 metrov, odtlej pa dosežek večkrat ponovila, nenazadnje je hotela tekmicam tudi sporočiti, da je to zanjo nekaj vsakdanjega. Na evropskem prvenstvu v Zürichu je atletski svet z 71,08 videl tudi najdaljši met v zadnjih 22 letih. »Redne mete prek 70 metrov so prinesle izkušnje. Zdaj sem že šest let v svetovnem vrhu, število diskov, ki sem jih doslej vrgla, je pomagalo, da disk leti daleč. Prepričana sem, da bo z nadaljnjimi treningi in s še več izkušnjami letel še dlje, če bom le zdrava in zagrizena, kot sem bila doslej,« je prepričana hrvaška zvezdnica. In kako gleda na svetovni rekord Gabriele Reinsch, ki znaša kar 76,80 metra in je bil dosežen v »nekih drugih časih«, leta 1988?

»Za svetovni rekord sem še 'premajhna', vendarle je razlika med tem in mojim več kot pet metrov. Upam, da bom nekega dne dovolj 'velika', da se mu približam, morda ga tudi izboljšam. Prepričana sem namreč, da je v življenju vse mogoče, pa tudi to. Ne postavljam si meja, delam iz dneva v dan in videli bomo, kaj bo prinesel jutri,« pravi o dosežku vzhodnonemške atletinje Perkovićeva, ki se kar težko odloči, katerega od svojih uspehov bi izpostavila. »Za vsakega športnika je največji uspeh osvojitev olimpijskega naslova, ta trenutek si bom zapomnila za vedno. A ne smem pozabiti na to, da sem kot edina metalka diska združila vse tri velike naslove, prav tako doslej še nobena atletinja v tej disciplini ni osvojila treh zaporednih evropskih naslovov. Lanski Zürich je bil nepozaben … Kaj naj rečem, srečna sem,« pravi dobra prijateljica Primoža Kozmusa, ki se nadeja, da bo svojo prevlado letos nadaljevala tudi na svetovnem prvenstvu v pekinškem Ptičjem gnezdu, po možnosti spet z metom prek 70 metrov.

Navkljub vsemu pa Perkovićevo ena stvar vendarle močno pekli. Ne glede na vse rezultate status njene discipline ni tak, kot bi si želela, tako da še nikdar ni bila izbrana za svetovno ali evropsko atletinjo leta, nad čemer nikdar ni skrivala razočaranja. »A status diska se vendarle spreminja, zdaj se borimo, da bi bila naša disciplina na sporedu v glavnem terminu tekmovanj, ne več prej, kar bi se moralo zgoditi v kratkem. Imam občutek, da nas vedno bolj spoštujejo, in mislim, da tudi zaradi mene. Zdaj ima disk vladarico in ljudem je zanimivo spremljati, koliko časa lahko to traja. Včasih so se zmagovalke hitro menjale in ljudje niso imeli pregleda nad tem, kaj se dogaja, malce so se izgubili in vse skupaj jim ni bilo toliko zanimivo,« razmišlja izjemno hitro govoreča Hrvatica, ki ima za letos še eno željo, namreč da bi sezono enkrat končala tudi brez poraza: »Zares upam, da se bo razpletlo tako, potem ko sem tako 2014. kot 2013. in 2012. ostala za las prekratka, za eno zmago. A o tem ne želim preveč razmišljati, da ne bom priklicala uroka …«