Tiskane izdaje
Pred Damirjem Dugonjićem, že dolgo najvidnejšim adutom slovenske plavalne reprezentance, je »1. polčas resnice«. Zavoljo zaupanja domačemu trenerju Matiji Medvešku se je preselil iz San Francisca na svoje Ravne, po preverjenem strokovnem programu bi se namreč rad kar najbolje pripravil za naslednje olimpijske igre. Na poti do teh pa ga v prihajajočih dneh, od 2. do 9. avgusta, najprej čaka svetovno prvenstvo v Rusiji.
Damir, pred nekaj meseci ste se odločili za zasuk na življenjski in športni poti – s soprogo Camillo ste ameriško bivališče zamenjali z vrnitvijo na vam domačo Koroško. Kakšni so prvi vtisi?
Temeljito sem premislil in se skupaj z ženo odločil za selitev v Slovenijo. Od februarja sva zdaj tukaj, zanjo je seveda takšen korak predstavljal krepko opaznejšo novost kot zame. O razlogih selitve pa sploh ni treba kaj prida ugibati, naslednje leto se namreč želim na olimpijskih igrah uvrstiti vsaj v finale, spogledoval pa bi se rad tudi z bojem za kolajno. Preteklost mi je razkrila, da lahko ambiciozne cilje uresničim le ob trdem delu s trenerjem, ki me zares pozna, Matijo Medveškom, obenem pa je bilo dovolj ritma treninga in tekem, ko se s soprogo skupno v enem letu nisva videla približno šest mesecev. Sicer sva par sedem let in ker bi res rada uživala na skupni poti, sva se zdaj začasno, torej vsaj do OI, oba preselila k nam.
Kako se sicer vaša spremljevalka privaja na zanjo povsem novo okolje – je opazen šok ob selitvi iz kalifornijskega velemesta v sicer prav lepe, a zelo mirne kraje pod Peco?
Nedvomno za nekoga, ki je 27 let preživel v San Franciscu, bivanje na koroški deželi predstavlja izjemno spremembo. Predvsem v prvem mesecu, ko je Camilla res zelo pogrešala Kalifornijo. A da bi bil preskok lažji, sva tudi marsikaj prinesla s seboj iz ZDA, med drugim kavo.
Je mar tudi vam tako kot hokejistu Anžetu Kopitarju okus ameriške kave zdaj bližji od tistega, ki smo ga vajeni pri nas?
Res je tako, zelo sem se navadil na kavo onstran Atlantika, z ženo sva prinesla tudi aparat za pripravo te, tako da le ne pogrešava nama tako ljubega okusa (smeh). Sicer pa zdaj Camilla spoznava povsem novo življenjsko okolje, predvsem uživa v izjemni naravi in vrtu pred hišo. Resda sva ga nazadnje imela tudi v ZDA, a še zdaleč ni bil tako razkošen, kot je ta na Šentanelu, prikupni vasici nad Prevaljami.
Predvidam, da je z vama iz Kalifornije pripotoval tudi hišni ljubljenček, o katerem ste pripovedovali, ko ste še bivali na ameriških tleh?
Seveda! Naš islandski ovčar se je takoj prepustil užitkom. Snega v Kaliforniji, žal, prej ni doživel, ko pa ga je dočakal v okolju zimske Koroške, njegovemu veselju ni bilo konca. Zanj je tudi zdaj kajpak zelo primeren velik vrt ob hiši.
Po štirih ali petih mesecih, odkar ste se preselili, delujete zadovoljno.
Zadovoljno in tudi utrujeno. Soočil sem se z zelo naporno sezono in pravzaprav bo tako na vsej poti do olimpijskih iger. Dejansko sem se podvigu na tem športnem spektaklu podredil in če je pač poglavitni razlog prihoda v domovino kar najbolj ustrezna priprava za poletje 2016, potem si pripravljen na še tako hude napore.
Prvi resen preizkus je zdaj pred vami – svetovno prvenstvo v Kazanu, prvič doslej na tem ruskem prizorišču.
Sem radoveden, v Rusiji sploh še nikoli nisem bil. A bolj kot spoznavanje novega okolja me zdaj seveda zanima preverjanje tekmovalne pripravljenosti na poti k olimpijskemu cilju. Na odmeven dosežek merim že zdaj, torej na svetovnem prvenstvu, vloženo delo zadnjih mesecev se mora obrestovati.
Med tem vložkom, ki ga omenjate, je vsekakor tudi vaša dvakratna udeležba na višinskih pripravah, odkar ste se vrnili v Slovenijo. Prej se teh v Evropi ponavadi niste mogli udeležiti. Kako se zdaj ozirate k učinku s Sierre Nevade?
V prvo sem najbrž pretiraval, nato se zlepa nisem mogel odpočiti. Drugič sem se priprav na višini lotil bolj premišljeno, zato tudi prav posebne izčrpanosti ni bilo. Seveda ni lahko izbrati prave poti, telesna aktivnost na nadmorski višini prek 2000 metrov zahteva poseben pristop.
V ZDA ste na višini najpogosteje vadili v Coloradu?
To vadbišče je kar podobno Sierri Nevadi, res pa je ta precej višja. Tam, kjer smo trenirali, je bilo kar 2400 metrov nadmorske višine, kar je približno 600 m več kot v Coloradu. Razmere za vadbo so podobne, hrana mi je bila všeč tako v španskem baznem taboru kot tudi ameriškem, obakrat je bila prirejena potrebam športnikom. Morda je le v Coloradu več vrveža v prostih dneh, saj Denver ponuja marsikaj za popestritev napornih priprav. Tako smo si tam že večkrat ogledali košarkarske tekme lige NBA. Na Sierri Nevadi pa nenehno ostajaš v stiku z naravo, ko si prost, se po gozdni poti sprehodiš na kavo, kar tudi ni slabo.
Seveda ste dvakratni obisk Sierre Nevade kratkoročno namenili pripravi za svetovno prvenstvo – kakšen je pravzaprav vaš cilj na tem velikem tekmovanju, največjem do olimpijskih iger?
Najprej bi podčrtal olimpijsko normo A, ki na 100 m prsno znaša 1:00,5. Zato se že zdaj zavedam, kako pomembno bo dobro štartati na prvenstvu, saj je ta disciplina na sporedu prvi dan. Torej bom moral biti »pravi« že zjutraj v predtekmovanju in se nato uvrstiti med 16 polfinalistov. Ko pa nastopam v polfinalu, mi je vedno lažje. Tekmovalno raven je bolj preprosto doseči v popoldanskih urah, tudi pritiska ne občutim toliko kot prej. Res je najbrž zlata kolajna že zdaj oddana sijajnemu Britancu Adamu Peatyju, vse druge visoke uvrstitve, torej tudi 2. in 3. mesto na stopničkah, pa so dosegljive.
Pa vas moti, da se morate tako hitro zbrati in že uvodni dan prvenstva opraviti tako pomemben preizkus?
Morda res malo, a precej huje je, ko je tako na olimpijskih igrah. Tam namreč spremljaš v TV prenosu uvodno slovesnost, se je morda celo udeležiš, nujno potrebnega počitka pred tekmo pa tako ni dovolj. To sem dodobra spoznal v Londonu, ko sem po vsem adrenalinu spal le tri ure in zato ostal brez polfinala. Naslednjič bom ravnal drugače.
Kako? Si ne boste ogledali uvodne slovesnosti?
Ne. Posnel si jo bom, pa že tako jo bodo pogosto ponavljali, ne bo nič hudega, če si jo bom ogledal kakšen dan pozneje.
Kaj sta vam sicer pokazali zadnji dve tekmovalni preizkušnji pred Kazanom, odprto prvenstvo Francije in močna tekma v Rimu?
Sijajno je bilo predvsem, ker sem se že zdaj pomeril z nekaterimi tekmeci, s katerimi se bom pozneje »udaril« za visoko uvrstitev na SP. To sem kdaj v preteklosti pogrešal, pravzaprav tudi druženje z njimi, saj so večinoma dostopni in prijazni. Obenem sta bili tekmi koristni, razkrili sta mi pomanjkljivosti, ki jih moram na poti k želeni ravni plavanja v Kazanu še popraviti. Res pa je tudi, da sem zdaj obakrat tekmoval v zunanjem bazenu, tisti na svetovnem prvenstvu pa bo pod streho, zato bodo tudi razmere bolj regularne.
Vaš trener Matija Medvešek nam je že večkrat omenil, da pri skoku s štartnega kamna niste dovolj eksplozivni in že tam izgubite precej dragocenega časa – kako vi gledate na to?
Že dolgo se ukvarjam s to težavo, zavedam se je. Poskusil bom izboljšati odriv, povsem brezhiben pri tem pa najbrž ne bom nikdar. Pa ne le zavoljo bojazni, da bi me diskvalificirali ob prehitrem skoku. Na štartu sem ponavadi z naskokom najvišji, eksplozivnosti zato ni tako lahko doseči. Seveda predvsem pri 50-metrskem nastopu štartu pripada zelo pomembna vloga.
Prav na 50 m prsno pa se boste tudi v Kazanu spogledovali s kolajno, kajne?
Močno si jo želim, na svetovnem prvenstvu poletne sezone, torej v olimpijskem bazenu, je še nisem osvojil. Julija 2011 sem bil v Šanghaju 8., dve leti pozneje v Barceloni 4., zdaj si seveda želim nov skok, to je torej le uvrstitev na stopničke. Trenutno imam 6. čas na svetu, a takrat ob dosežku 27,2 nisem bil niti obrit niti spočit. Na prvenstvu bo drugače, z osebnim rekordom 26,8 sem v skupini najožje elite za kolajno, malce izstopa le Peaty.
S kakšno popotnico se tako odpravljate v Rusijo? Ste optimistični in samozavestni?
Želim si biti optimist, rad bi presenetil javnost in tam navzoče. Užival bi, ko bi ljudje po mojem nastopu vzhičeno zavpili: »Vau, to pa je nekaj!« Seveda posrečeno tekmo krojijo številni dejavniki, tudi pritisk, ki ga občutim, ker še nimam kolajne s svetovnega prvenstva v olimpijskem bazenu, a obenem sem si nabral toliko izkušenj, da se mi ni treba več ničesar bati.
Pa četudi vas je vedno znova na največjih tekmovanjih v zadnjih letih kaj negativno presenetilo – na EP 2012 so se vam na štartnem kamnu strgale kopalke, tri mesece pozneje, ste, kot ste dejali, olimpijski štart pričakali po neprespani noči, ob vrhunski formi ste leto pozneje na SP v Barceloni dvakrat pristali na nehvaležnem 4. mestu, lani vas je na EP v Berlinu napadala bolezen s prebavnimi motnjami …
In prav vsaka od omenjenih zadev mi zdaj predstavlja izjemno izkušnje. Postal sem bolj pazljiv glede prehrane, razmišljam o ustreznem spancu, na štartu imam za vsak primer zdaj tudi rezervne kopalke. Marsikaj sem se naučil.
Vas živčnost ne more streti, ste dovolj mirni in zbrani za nastop?
Delam na tem. Odkar sodelujem s psihologom Alešem Vičičem, mi je lažje. Vem, da čudežnega zasuka ne moreš pričakovati v mesecu ali dveh, a to je tudi naložba za prihodnost, ki naj bi se mi še bolj kot zdaj v Rusiji poznala v naslednjem olimpijskem letu. Pomembno je, da se izogibaš pretiranemu stresu, ker pa zdaj treniram kakovostno tako v vodi kot v telovadnici ali na zunanjem igrišču, ni razloga, da bi dvomil o svoji konkurenčnosti.
A verjetno precej k vaši samozavesti prispeva tudi ameriški značaj, v domala desetletju vašega bivanja onstran Atlantika ste ga namreč dobro spoznali.
Res je ta ameriški slog razmišljanja športnikov prav poseben. Tam se navzoči na sleherni trening odpravijo z veseljem in z jasnim namenom storiti kaj koristnega. Uživajo v vadbi, pri slehernem od sedanjih ali nekdanjih olimpijskih junakov to hitro opaziš.
Pa vseeno očitno hitreje plavate pod vodstvom domačega trenerja Matije Medveška, ki je večkrat dejal, da v preteklosti niste izkoristili do popolnosti svojega izjemnega talenta. Kako je pravzaprav z vašim treningom, bi lahko delali še več?
Moram se strinjati z njim, odnos do vrhunskega športa se med nama razlikuje. Seveda oba poznava vse zakonitosti poti k uspehu, le da Matija vedno znova stavi na garanje, ki se pri meni lahko prelevi tudi v trpljenje. Zanj je tudi pomembna regeneracija, pravzaprav se spanje in pravilno prehranjevanje prepletata z garanjem. Jaz pa rad v plavanju uživam, nočem le trpeti, zato si želim, da bi našla neko skupno točko, v kateri bi bilo več sproščenosti, seveda pa pri tem ne bi trpelo delo na poti k največjim tekmovanjem, v naslednjem letu denimo evropskem prvenstvu in nato še olimpijskim igram.
Kakšni bodo vaši prvi dnevi po vrnitvi z letošnjega svetovnega prvenstva v Rusiji, bo takrat napočil čas za popolni počitek?
Rad bi bil aktiven tudi v počitniških dneh, na kolesu, z žogo, kjerkoli v naravi. Kje bom preživel dopust? Zagotovo bo prvi teden namenjen obisku ZDA, nato bo napočil čas tudi za hrvaško obalo ter ob koncu še za obisk sorodnikov v Bosni, predvsem snidenja z dedkom se bom veselil.
Svoji Camilli ste že razkazali Slovenijo?
Bila sva v Postojnski jami, na Obali, ob Soči, na Gorenjskem.
Kaj pa domača Koroška, sta se že povzpela na Peco in si pod njo ogledala prispodobo kralja Matjaža s peresom in knjigo za mizo?
Prav Peca je s svojo znamenitostjo v najinem načrtu za to poletje, povzpela sva se že na Uršljo goro.
Ste Američanko naučili slovensko?
Ha, morda je to, kar se zdaj pri nas uči, bolj koroško kot pa slovensko (smeh). Kakorkoli, zelo hitro napreduje, po tej plati ne bo težav.
Sicer pa bo počitnic hitro konec – nameravate na poti k olimpijskih igram nastopiti na decembrskem evropskem prvenstvu v kratkem bazenu?
Zelo vidno sem si v svojem koledarju podčrtal to tekmovanje. Zame bo pomembno, ker lahko tam zelo dobro vadim obrat v vodi, ki bo zame morda celo odločilnega pomena na olimpijski tekmi. Kot sem vam dejal: tekme na visoki ravni s primerljivo konkurenco so vedno dobrodošle. Zato kaže sleherno priložnost res izkoristiti.
Zanimivo pa, da boste v prihajajočih zadnjih dneh pred odhodom v Rusijo, kamor letite v četrtek, 30. t. m., vadili brez trenerja Medveška, ki odhaja v Gruzijo na športni festival evropske mladine in se bo iz Tbilisija preselil neposredno v Kazan. Bo to za vas moteče?
Ah, pri tem res ne vidim nikakršnih težav. Pomislite, kolikokrat sem vadil z ameriškim trenerjem, brez katerega sem bil nato na kakšnem tekmovanju v Evropi. Tukaj pa gre le za trenerjevo odsotnost v zadnjih petih ali šestih dneh, ko je pred odhodom na SP pomemben le še ustrezen počitek.
