Dvigne trikrat več, kot tehta

Ko vstopi skozi vrata fitnesa v Ivančni Gorici, je s svojimi 158 centimetri in 56 kilogrami le mila in ljubka deklica, ki je prišla na telovadbo. A ko skoči v svojo opremo in se loti dela, se nenadoma prelevi v superžensko. Mariša Golob je uradno najmočnejše dekle v Sloveniji, a niti na svetu (v svoji kategoriji) nima veliko konkurence v dvigovanju uteži oziroma powerliftingu.

Tako se začne njen trening: naloži si 80 kilogramov uteži na palico in gremo. Vendar je to šele ogrevanje. Doda jih še 20 in nato spet 20 ... Do kod le? »No, okoli 150 jih dvignem na treningu.« Vmes počiva po kakšnih deset minut, da se mišice spočijejo, nato pa spet dodaja nove kilograme, zategne pas, zajame sapo, napne mišice in dvigne. Človek kar ne more verjeti, kako tako drobno telo premore toliko moči. No, ne delajmo ji krivice, 26-letna Ljubljančanka je tudi izjemno mišičasta in zato ne čudi, da je večkratna svetovna prvakinja, v dveh različnih federacijah: GPA in WUAP. Nazadnje je na SP v Rusiji osvojila že svoj šesti naslov v kategoriji do 56 kilogramov.

Powerlifting je seveda nekaj drugega kot olimpijsko dvigovanje uteži. »Tam sta disciplini le dve, pri nas imamo tri: počep, potisk s prsi in mrtvi dvig. Pri vsaki disciplini imaš tri poskuse, na koncu se najboljši seštejejo. Glede na težo dobiš neko določeno število točk, ki ga zmnožijo s končnim izkupičkom dvignjenih kilogramov. Tako dobiš skupni rezultat. Tudi v tej razvrstitvi želim biti vedno nekje med prvimi tremi. Ker je kategorij veliko, včasih nimam veliko tekmic, zato mi tisto toliko več pomeni. Je pa vedno prvi cilj, da zmagam v kategoriji, saj to ni najlažje,« je pojasnila tekmovanja, o olimpijskem dvigovanju pa še povedala, da je tam veliko bolj pomembno delo nog, poleg tega merijo eksplozivno moč, in ne največje. »Laiku se zdi to eno in isto, a ni ravno tako. Že tisti, ki se bo začel rekreativno ukvarjati s tem, bo hitro videl razliko.« Želi si, da bi tudi powerlifting postal olimpijska disciplina, a v resnici je za to bolj malo upanja. »Predvsem zato, ker tekmovanja trajajo predlogo. Naše discipline se med seboj ne povezujejo, za vsako se moraš posebej ogreti. To pa lahko skupaj traja po šest ur.«

V glavi (in mišicah) ima rekorde

Kako je sploh odkrila ta šport? »Po naključju. Prej sem trenirala gimnastiko in košarko, ko pa sem šla na fakulteto, ni bilo več toliko časa za treninge. Toda vajena sem bila biti v gibanju, in ko sem obiskovala fitnes, me je v roke dobil trener Erni Gregorčič in mi predstavil ta šport. Hitro sem zagrabila in začela resno trenirati. Tudi tekmovala sem že od nekdaj zelo rada, manjkal mi je ta adrenalin,« je pripovedovala. Ko je leta 2012 nastopila na svojem prvem velikem tekmovanju, na EP na Bledu, je že osvojila zlato kolajno in ta ji od vseh največ pomeni. »Vseh kolajn sem vesela enako, vedno znova nestrpno pričakujem nove tekme. Ko se pripravljaš, imaš sicer bolj v glavi osebne rekorde in številke, ki si si jih zadal, ne moreš pa vplivati na to, kaj bo pokazala konkurenca,« je razmišljala in priznala, da so rekordi tudi glavni izziv, ki jo žene naprej. »Gre za združene rekorde iz vseh federacij, to je največ, kar se da doseči. Res bi si želela, da bi enkrat prišla na to lestvico, čeprav morda le za kratek čas.«

In dejansko je na dobri poti. Na zadnjem SP je, denimo, dvignila trikratnik svoje telesne teže, »kar je že za moškega velik uspeh, kaj šele za žensko«. O tem več pove Gregorčič: »V Rusiji je dvignila 170 kilogramov mrtvega dviga, rekord v njeni kategoriji pa znaša 182,5 kilograma. Zaostaja le še 12,5 kilograma, in ker je doslej vsako leto napredovala za deset kilogramov, pričakujem, da bi v dveh letih zmogla ta rekord. Potisk s prsi je na treningu že zmogla do 100 kilogramov, na tekmi 97,5 kilograma, rekord pa znaša 105 kilogramov. Tudi to je dosegljivo. Res je talent.« Koliko moraš biti nadarjen za ta šport? »Nekaj telesnih predispozicij mora biti prirojenih. Smo ljudje, ki imamo več hitrih mišičnih vlaken, bolj kot drugi smo močni in eksplozivni. To ona ima. Prav tako predanost in trud,« je še povedal Gregorčič, ki se tudi sam udeležuje tekmovanj, sicer pa je glavni pobudnik powerliftinga v Sloveniji.

Naj kar obrekujejo

Seveda je pri nas ta šport precej omejen na dvorane za fitnes, sicer pa ga kot tekmovalno panogo pozna le redkokdo. Drugače je po svetu, še zlasti v ZDA, pravi Golobova. Ljudje so tam bolj odprti in jo tudi na ulici pohvalijo za mišičasto telo. Medtem ji zna biti v slovenskem okolju precej neprijetno. »Sploh poleti, ko si malo manj oblečen in so mišice bolj vidne na trebuhu in rokah. Veliko je obrekovanja. A na to sem se že navadila in te pripombe preslišim. Že od nekdaj sem imela bolj mišičastno telo, vedno so mi bile všeč športne postave. Vsakogar moti kakšna stvar na lastnem telesu, a jaz vem, da če ne bi imela takšnih mišic, ne bi imela takšnih rezultatov. Telo me je pripeljalo do njih in tega ne bi zamenjala,« je odločena. Se fantje ustrašijo mišičastega dekleta? »Tisti, ki se ukvarjajo s fitnesom oziroma so športniki, to zelo cenijo, saj vedo, kakšna predanost je potrebna, da prideš do takšne ravni. Sicer pa ima vsak pač svoj okus, nekomu so všeč suhe, drugim debele.« Kot pravnici (piše magistrsko nalogo iz upravnega prava) so ji mišice v »napoto« le, ko izbira suknjiče. Rada se uredi in nosi pete, četudi pri tem pač malo bolj izstopa biceps.

Pazi, kako vstaja iz postelje

Z utežmi stereotipno povežemo tudi pravilen jedilnik in beljakovinske praške. A to velja za tiste, ki se ukvarjajo z bodibildingom, zanjo pa nikakor. »Pri nas ni tako pomembno, kakšen si videti, temveč to, kaj lahko narediš s svojim telesom.« Mariša pravi, da prav nič ne pazi na prehrano. Ker trenira štirikrat na teden, mora poskrbeti za dovolj velik vnos energije predvsem z ogljikovimi hidrati. »Le zadnje tri tedne ne smem pojesti toliko čokolade in moram malo paziti, da izgubim kakšen kilogram pred uradnim tehtanjem,« je povedala. Pred tekmo mora zelo paziti tudi, da se ne poškoduje. »Mišice so tedaj vse bolj utrujene, obremenitve so vedno večje, velika verjetnost je, da gre kaj narobe. Tako moraš paziti že pri vsakdanjih stvareh, da ne narediš kakšnega napačnega giba, ko vstajaš iz postelje. Ves čas se moraš imeti zelo pod nadzorom,« je povedala. Tako pred treningi veliko počiva, tudi lažji sprehod bi jo lahko preveč utrudil. »Mnogi tega ne razumejo, a tako je.«

Ve, da je pred njo lahko še kar nekaj uspešnih let, rezultati se lahko dvigajo do 40. leta. A se tudi zaveda, da se s tem športom ne more preživljati in ga bo morala usklajevati s službo. »Nismo se začeli ukvarjati s tem športom, da bi zaslužili, temveč zato, ker ga imamo radi. Kolajne so največja nagrada,« je o tem povedal trener Gregorčič, njegova varovanka pa se je strinjala in verjela, da bo zato vztrajala tudi v prihodnje. »Všeč mi je, da lahko premikam stvari, ki jih mnogi moški ne morejo. To, da sem najmočnejša v Sloveniji, se dobro sliši. Sliši se, da sem nekaj posebnega.«