Tiskane izdaje
Ljubljana – Po prespani noči so se razgrete glave slovenskih odbojkarjev in strokovnega štaba ohladile, trenutki evforije so minili, osredotočiti se je bilo že treba na izziva, ki sta še pred vrati: sobotni tekmec na EP v Sofiji (Italija) je že znan, nedeljski (Bolgarija ali Francija) še ne, ravno izbranci Andree Gianija, ki so načrte že presegli, pa se (za)ključnih bojev lahko lotijo zelo sproščeno.
Obračun z »azzurri« bo imel dodatno težo za večino strokovnega štaba slovenske reprezentance na čelu s selektorjem Gianijem. Ta je v času igralske kariere pod zeleno-belo-rdečo zastavo dosegel vse, kar je bilo na razpolago, štirikrat je bil evropski in trikrat svetovni šampion, z reprezentanco pa odigral rekordnih 474 nastopov. Zlata generacija iz devetdesetih je dala že mnoge uveljavljene trenerje in selektorje (Andrea Anastasi, Lorenzo Bernardi, Andrea Sartoretti), na tem seznamu vse vidnejše mesto dobiva tudi »Giangio«. Če je hotel uresničiti visoko leteče napovedi in potrditi ambiciozne besede, pa se je moralo prej ali slej zgoditi, da zaigra proti »svojim«. In to se bo zgodilo jutri. Do politike italijanskih odbojkarskih veljakov, ki nekritično delijo državljanstva tujcem, nazadnje Kubancu Osmanyju Juantoreni, je neprizanesljiv: »Takšna pot je seveda najenostavnejša, dolgoročno pa za razvoj športa to ni dobro. Če v Italiji nimajo dovolj športnikov na pričakovani kakovostni ravni, jih je najlažje kupiti onstran meje, s tem pa priznavajo, da je s sistemom nekaj narobe. Rezultate zahtevajo takoj in to je nápak.«
Podobno kot Giani so tudi njegovi slovenski izbranci še pravočasno začeli verjeti v zgodbo o uspehu. Kaj zgodbo, pravljico! Ki je naravnost šokirala evropsko javnost, ki reprezentance, ki se je morala na prvenstvo prebiti skozi dodatne kvalifikacije, nato pa v Varni že v skupinskem delu dvakrat pokleknila, še zdaleč ni videla med najboljšo četverico. Dvom so zamenjali superlativi, Slovenije nihče več ne jemlje kot palčka med trojico velikanov, čeravno to po vseh parametrih je. V prvi vrsti po doseženih reprezentančnih rezultatih v preteklosti, njen največji dosežek je namreč letošnja zmaga v drugorazredni evropski ligi, pa tudi po rejtingu na obeh mednarodnih lestvicah: na evropski je enajsta, na svetovni celo 39. – za primerjavo, Italija je peta, Bolgarija sedma, Francija pa dvanajsta.
Giani kljub zgolj malenkostnim lepotnim popravkom v moštvu – priložnost vselej dobiva ista šesterka, menja se le drugi bloker – skrbi za dovolj raznovrstno in nepredvidljivo igro, da je tekmeci ne morejo prečitati. Tudi Italijani so resda dobili zadosten signal o (predvsem psihični) moči naših fantov, ki so vendarle premagali svetovno velesilo (Poljsko) tudi takrat, ko je šlo zares, vseeno pa bodo težko našli rdečo nit slovenske igre. Do četrtfinala je bil njen z naskokom najučinkovitejši napadalni adut Klemen Čebulj, v ključnem dvoboju s Poljaki sta v ospredje, ravno ko je bilo to najbolj potrebno, stopila korektor Mitja Gasparini in kapetan Tine Urnaut. Vse tri italijanska odbojka odlično pozna, saj imajo večletne izkušnje z igranjem v serie A.
»Trenutno imam z zvezo dveletno pogodbo, ki poteče po koncu prihodnje sezone. Izpolnil jo bom do konca, za naprej pa bomo videli. Želja seveda so olimpijske igre, glede na zapleten kvalifikacijski sistem nas v Riu verjetno še ne bo, do prihodnjih pa je še daleč. Tako dolgoročnih pogodb ponavadi ne sklepamo, raje so dogovorimo za leto ali dve, nato analiziramo doseženo in dorečeno za naprej. Zanimajo me ambicije, struktura moštva, razmere za delo, torej poligon za doseganje zmag. Zaradi zmag opravljam ta posel, povprečnost me ne zanima,« je čudodelnik Giani sumljivo približal besednjak še enemu rojaku in soimenjaku, ki je ravno tako veliko prispeval v slovenski šport – Massiju. In še preden je po sredini sanjski zmagi ob treh zjutraj legel spat, je že premleval taktične finte pred naboja polnim polfinalom.
