Elitna konkurenca zahteva tudi elitni pristop

Firence – V vožnji na kronometer se zadnja leta vse vrsti okrog Nemcev, Britancev, Švicarjev in Avstralcev. To so tudi države, ki najbolj sledijo tehnologiji, brez katere ni mogoče osvajati kolajn. Nemci, ki jih je nekoč poosebljal Jan Ullrich, zadnja leta pa Tony Martin, so s 14 odličji pred vsemi.

Britanci so imeli nekoč Chrisa Boardmana, zdaj pa se ponašajo z Bradleyjem Wigginsom in Chrisom Froomom. Švico, ki je z osmimi kolajnami na SP druga velesila, sta nekoč zastopala Tony Rominger in Alex Zülle, do vrha pa jo je pripeljal štirikratni šampion Fabian Cancellara. V zadnjih desetih letih je bil s tremi mavričnimi majicami v vrhu tudi Avstralec Michael Rogers. Zmagoviti niz trojice Rogers-Cancellara-Martin je leta 2008 prekinil le Nemec Bert Grabsch.

Kako težko je zmagovati v »uri resnice«, najbolj pove podatek, da so Španci po Miguelu Indurainu in Abrahamu Olanu osvojili le še dve bronasti kolajni. Italijani, Francozi in Nizozemci se lahko »pohvalijo« le s po enim zmagovalnim odrom, medtem ko Belgijci, ki imajo sicer največ zlatih kolajn na cestnih dirkah, nimajo niti ene! Svetovna mapa v vožnjah na kronometer se bržkone ne bo bistveno spremenila, ker lahko v tehnološko tako dovršeno disciplino na področju telesne priprave in izvedbe ter opreme vlagajo le najbogatejši.

Medtem ko si Belgijci z najtežjo disciplino ne belijo glave, so Italijani po Firencah 2013, kjer so bili spet daleč od svetovnega vrha, sprožili rdeči alarm. Pravijo, da njihova šola, ki je to disciplino sicer nekoč povzdignila, ne obstaja več. Kakšnih večjih možnosti za uspeh pa nimajo, ker čustveno niso naravnani na bolečino in trpljenje.

V slovenski miselnosti sta ti dve prvini močno prisotni, žal pa nimamo osnovnih sredstev – dirkališča, ustrezne specializacije in volje. »Ura resnice« slovenskega kolesarstva je, da je ta elitna disciplina pastorek. Čislana je bila, dokler so bile ekipne preizkušnje na SP, ker je pač pomenila statusni simbol ter zrcalo razvoja in kakovosti. Ko je leta 1995 ekipni kronometer (Jugoslavija je bila pod vodstvom Franca Hvastija leta 1983 šesta) na svetovnih prvenstvih ugasnil, je tudi zanimanje zanjo padlo na ničlo. V minulem desetletju je spet naraslo po zaslugi novomeškega trenerja Milana Eržena. Naslov svetovnega prvaka med mlajšimi člani Janija Brajkoviča in kolajne na evropskih prvenstvih so veliko obetale, žal pa se je pri Belokranjcu vzpon začel in bržkone tudi končal.

Trenerji pravijo, da se kronometer naučiš voziti v mladih letih, pozneje pa ga le dograjuješ, če imaš seveda zanj voljo oziroma če ga je okolje pripravljeno podpreti. Brez ustreznega treninga in razmer za razvoj, predvsem pa motivacije, ni možno narediti nič omembe vrednega. Rezultati slovenskih reprezentantov na SP v Firencah so kruta realnost na progi, ki je bila izrazito za specialiste. Je pa letošnje SP spet opozorilo na problem, ki se vleče že nekaj let – nastop zaradi nastopa. Kristjanu Korenu je bilo že nekaj mesecev jasno, da zaradi svojih obveznosti v Cannondalu nima nobenih možnosti za vidnejšo uvrstitev. Tudi Brajkovičev kronometer je bil po tem, ko je bilo jasno, da se bo osredotočil na cestno dirko, bolj ali manj »odpisan«. Mar ne bi bilo bolje, če bi priložnost dobili drugi kolesarji, ki so za to preizkušnjo motivirani, predvsem pa bi se lahko nanj pripravili in osredotočili tako, kot se je večina resnih kronometristov. Elitna konkurenca pač zahteva tudi elitni pristop. Tega so v slovenskem kronometru prevečkrat premalo zavedamo.