Tiskane izdaje
Nostalgiki v širši regiji zlepa ne bodo pozabili sredozemskih iger v Splitu 1979, prve so sicer priredili v Aleksandriji 1951, v letih športne uveljavitve slovenske samostojnosti kajpak posebej ostajajo v spominu igre v Languedocu-Roussillonu v Franciji 1993 ter še tiste štiri leta pozneje na vročem italijanskem jugu v Bariju. A tekmovanj na različnih ravneh je bilo iz leta v leto več, zgodba o igrah sredozemskih dežel ni (bila) več tako prepoznavna v širšem okolju in četudi marsikomu med akterji še vedno upravičeno veliko pomeni, se Evropa zavoljo teh ravno ne vznemirja.
»Težko je sicer napovedovati, kaj bo uveljavitev evropskih iger kot tudi nekaterih drugih projektov, denimo svetovnih iger v neolimpijskih športnih panogah, pomenila za prihodnost. Toda na sredozemskih igrah sodeluje le deset evropskih držav od skupno devetinštiridesetih, udeležba arabskih dežel pa tega ne more nadomestiti. Tako na sredozemskih igrah ni evropskih športnih velesil, kot so Velika Britanija, Nemčija in Rusija,« nam je obrazložil Kocijančič, ki sicer ne želi ocenjevati pomembnosti svoje vloge pri uresničevanju zamisli o novem odmevnem tekmovanju dežel stare celine, vsekakor pa jih podpira in je tudi zelo aktivno sodeloval v iniciativnem odboru pod vodstvom hrvaškega stanovskega kolega, Zlatka Mateše, kot tudi pri koordinacijskem komiteju EOC, čigar predsednik je Grk Spyros Capralos.
Prve evropske igre bodo čez dve leti v Bakuju, ki sicer na mednarodnem zemljevidu postaja čedalje bolj prepoznaven. Tudi med športniki kot poročevalci. Slednje vabijo pomladi 2014 na letni kongres svetovnega združenja športnih novinarjev, kjer naj bi jim do potankosti razkrili ambiciozno tekmovanje, ki naj v prihodnosti po svoji odmevnosti ne bi kaj prida zaostajalo za olimpijskimi igrami. Uvodna slovesnost v metropoli Azerbajdžana bo 12. junija 2015, v dveh tednih naj bi se na prizoriščih razvrstilo več kot 10.000 športnikov iz 49 držav, na vzhodu stare celine pa so tako zagnani, da že razmišljajo tudi o olimpijski kandidaturi 2024.
Po evropskih
Šlo naj bi dejansko za olimpijske igre v malem, potrjena so že tekmovanja v 20 športnih panogah, razmišljajo tudi o nekaterih neolimpijskih, denimo športnem plezanju in plesu. »Ni namen evropskih iger, da bi tekmovale z olimpijskimi, a vseeno bodo poleg slednjih predstavljale najzanimivejše svetovno športno tekmovanje. Morale pa bodo biti bistveno drugačne od olimpijskih iger, za slednje tudi kvalifikacijske. Res pa je, da bi imeli nekaj neolimpijskih panog, tudi karate, košarko treh proti trem na igrišču, mali nogomet, kar bi tekmovanju ponudilo prav poseben pečat,« je prepričan prvi mož Olimpijskega komiteja Slovenije in je potrdi, da bodo evropske igre prirejali na štiri leta ter vedno na drugem prizorišču: »V zelo obsežni raziskavi je navedeno, da bi evropske igre pri sedanji športni infrastrukturi lahko brez težav priredilo prek petdeset mest.«
Seveda pa bo treba novo poglavje v bogati evropski športni zgodbi urediti do potankosti. Tekmovanj je namreč obilo, na vseh možnih ravneh, tudi v letih brez olimpijskih iger nikomur ni dolgčas, pa naj si gre za aktivne udeležence ali spremljevalce s trenerskih klopi, tribun ali častnih lož. Res pa je, da sleherna bera kolajn pod pričakovanji kot v Pekingu, ko je Evropejcem pripadlo »le« 48 odstotkov vseh uvrstitev med 1. in 3. mestom, botruje premisleku o močni interni predstavi, kakršne imajo po drugih celinah. Panameriške ali azijske igre so že dolgo stalnica športne ponudbe, zato dejansko pobuda evropskih funkcionarjev še zdaleč ni presenetljiva.
Čas bo pokazal smotrnost
»Ne vemo, kako je pri drugih panogah, toda atletika hrepeni po močnih in odmevnih zgodbah. Korak med olimpijskimi igrami in drugimi tekmovanji je predolg. Ko se le spomnim vseh težav in boja iz naših vrst, da bi na javni televiziji imeli prenose svetovnega prvenstva v atletiki 2011, mi je pri priči jasno, da potrebujemo spremembe. Je že tako, da so na naši celini prepoznavni tisti dogodki, kjer zmagovalci prihajajo iz Evrope. Zato zame ni dvoma – takšne igre potrebujemo,« je natanko pred enim letom brez ovinkarjenja poudaril Helmut Digel, dolgoletni nemški športni delavec in častni predsednik nacionalne atletske zveze. Takšnih mnenj je bilo precej, zato ni bila presenetljiva nekaj mesecev pozneje omenjena odločitev o igrah v Bakuju. Te bodo kajpak preizkus za marsikoga, tudi za prireditelje v prihodnosti. Čas pa bo seveda kot vedno pokazal, kakšna bo usoda dogodka. Mnogi ga pričakujejo nestrpno, morda bi res lahko popestril vmesni čas med olimpijskima spektakloma. Tako kot na polovici čakanja na novo svetovno prvenstvo v nogometu napoči čas za euro.
