Tiskane izdaje
Tudi največji odbojkarski navdušenci se skoraj ne spomnijo več, da je bil Salonit Anhovo prvi slovenski odbojkarski klub v ligi prvakov. In to natanko pred 20 leti. V Sloveniji je tedaj gostovala celo slovita Modena, v Kanalu ob Soči pa so imeli moštvo s številnimi obetavnimi mladeniči.
V odbojkarskem moštvu Salonit je vedno nekaj zmede. Klub nosi ime po glavnem sponzorju iz Anhovega, toda v resnici je doma v lepem mestecu Kanal ob Soči. Toda pred 20 leti je bilo še malce bolj zapleteno, saj je Salonit igral v Novi Gorici, ker v Kanalu ni bilo primerne dvorane.
V kolikor je bil tedanji uspeh malce nepričakovan, je bilo v moštvu veliko kvalitetnih igralcev. Trener je bil Dragutin Šuker, dolgoletni znanec slovenskih odbojkarskih dvoran, hrvaški strokovnjak pa je tudi v sorodu z rojakom in nekdanjim nogometnim zvezdnikom Davorjem Šukerjem. Ekipa je bila sestavljena skoraj povsem iz domačih fantov, mnogi so potem odšli v močne evropske klube.
»Šele kasneje smo dojeli, da smo igrali v ligi prvakov. Na prvi domači tekmi sploh ni bilo televizijskega prenosa. Vodstvo kluba ni moglo slediti temu uspehu, da bi bolje oglaševali naš uspeh, saj je vse potekalo zelo hitro,« se tistih dni spominja Dejan Munih, kapetan zlate generacije kanalske odbojke. »V ligi prvakov smo se uvrstili prek kvalifikacij. Najprej smo ugnali Bihać, zatem še dansko zasedbo Gentofte. Morda se komu zdi, da smo imeli lahko delo, toda danska odbojka je bila nekoč na precej višji ravni,« je povedal Munih.
Imeli so policijsko spremstvo
Salonit v skupinskem delu ni bil le nedolžni obiskovalec. V skupini je bilo osem moštev, z vsakim nasprotnikom so odigrali po eno tekmo. Slovenski prvak je ugnal novosadsko Vojvodino, dunajski Donaukraft in bil zelo blizu zmagi proti Panathinaikosu (poraz 2:3). »Prišli smo med najboljših deset v Evropi,« je opozoril Munih. »Za nas je bil to drugi svet. Na tekme smo potovali z letalom, gostovali smo na Poljskem, Turčiji, Rusiji … Ponekod smo imeli celo policijsko spremstvo,« je pristavil.
To je bilo povsem drugačno obdobje. Odbojko so igrali po sistemu točka za točko do 15 v nizu, prav tako niso uporabljali libera. »Čeprav je bil slog igre povsem drugačen, je bila liga prvakov najvišja klubska raven v Evropi,« je rekel takratni kapetan. Vrhunec je bilo gostovanje Modene, tedaj najboljše ekipe na svetu. Italijanska zasedba je v tisti sezoni 1996/1997 osvojila evropski naslov, enako je bilo sezono prej in potem.
In kako je svet majhen in poln naključij, razkriva prav ta tekma z Modeno. Eden največjih zvezdnikov italijanske ekipe je bil Andrea Giani, takrat je štel šele 26 let. Toda po končani igralski karieri je postal trener, zatem celo slovenski selektor in se lani z našo reprezentanco uvrstil v finale evropskega prvenstva.
Na drugi strani mreže pa je stal Samo Miklavc, eden najmlajših igralcev Salonita in v zadnjih letih Gianijev pomočnik na slovenski klopi. »Enkratna tekma! Še vedno je tudi na youtubu. Pokazal sem jo Gianiju in z veseljem jo je ponovno pogledal,« je rekel nekdanji slovenski reprezentant.
V novogoriški šolski dvorani je bilo tisti večer približno 700 ljudi, toda na tribune bi šlo še najmanj trikrat več navijačev, tolikšno je bilo zanimanje. Gneča je bila tako velika, da so ljudje pred dvorano čakali več kot eno uro. »Za našo dvorano so v šali dejali, da je škatlica za vžigalice, notri pa je gostovala Modena z zvezdniki, kot so Giani, Marco Bracci, Juan Cuminetti, Fabio Vullo, Bas van de Goor, Luca Cantagalli … Prav nič niso komplicirali, čeprav je bila notri trda umetna masa, niti prostora za servis ni bilo veliko, nekateri igralci pa so morali sedeti na tleh,« je Miklavc predstavil romantične čase.
Pred tekmo kozarček vodke
Liga prvakov je bila odlična odskočna deska za precej kanalskih odbojkarjev. Največjo kariero je naredil Gregor Jerončič, med drugim je igral v zvezdniških zasedbah Trentina in Cunea ter osvajal najpomembnejše lovorike. Skupaj z Jasminom Čuturičem sta bila tudi pri Friedrichshafnu in zaigrala v finalu lige prvakov, po uspešni odbojkarski poti so hodili Miklavc, Igor Šimunčić, Tomaž Sirk, Dragan Pezelj …
Salonit je med evropsko elito igral še v prihodnji sezoni (1997/1998), v moštvo je prišel Miloš Grilanc, sedanji športni direktor Salonita. Prav pred letošnjo sezono se je v Kanal ob Soči vrnil Jerončič, saj je trener članske ekipe, vendar je klubska raven daleč od stare slave. Trener v številnih tujih klubih je tudi Pezelj, hrvaški selektor je Šimunčić … Zlati fantje kanalske odbojke so ostali v stiku, toliko bolj tisti, ki so dejavni v odbojki.
Na potovanjih po Evropi so doživeli precej pestrih dogodivščin. Miklavc je tako obudil spomin na Salonitovo gostovanje v Rusiji. »Rekli so, da hrana ni dobra, zato so nam priporočili, da po vsakem obroku spijemo malo vodke. Trener Šuker se je samo križal, ker je bil velik nasprotnik alkohola, toda tedaj je popustil, da ne bi staknili kakšne okužbe,« se je nasmehnil Miklavc. »Zdaj lahko brez zadržkov povem, da smo pred tekmo spili kozarček vodke. Ampak samo enega!«
