Valkenburg – Ko se je mladi Slovenec Matej Mohorič dobrih 200 m pred ciljem ozrl za tekmeci in se pripravil za mavrično slavje, je največji kolesar vseh časov Eddy Merckx na častni tribuni šampionov pomenljivo prikimal. Zagotovo se je spomnil na svojo mladost in 445 zmag, predvsem pa svojega zmagovalnega sloga, ki mu je prinesel vzdevek Kanibal.
Sedemnajstletnik iz Podbelce pri Zgornji Besnici je v Belgijčevem slogu, poldrugi kilometer pred ciljem – po vzponu na mitski Cauberg – silovito pritisnil na pedala in z dvema prestavama višjo hitrostjo kot tekmeci odbrzel k naslovu. Nihče mu ni mogel slediti. Na koncu bi lahko, kot je to dan poprej storila nizozemska »kanibalka« in najboljša kolesarka zadnjih let Marianne Voss, vzel celo državno zastavo in se z njo pripeljal v cilj. Seveda, če bi jo imel na razpolago.
Na vprašanje, če je po vsem, kar je pokazal to jesen, nenasitno lačen zmag, je odgovoril, da v njegovem značaju ni neusmiljenosti. Na dirkah nikoli ni sebičen, pred očmi ima vselej ekipno delo, zmage pa so mu potrdilo, da je dober oziroma na pravi poti k uresničitvi največje želje – postati profesionalec. Zato je tudi po zmagoslavju močno poudaril, da je ponosen na slovensko reprezentanco. Prav vsi – od Gašperja Katrašnika, Jureta Miškulina in Davida Pera, ki so dirko končali, do Martina Otoničarja, ki je opravil levji delež v lovu za ubežno skupino na polovici dirke, nato pa odstopil – so naredili vse, da so mu omogočili zaključek, kakršnega si je želel. »V nogah je bilo toliko moči, da sem vedel, da jih v karavani ni veliko, ki bi me lahko premagali. Ob vznožju Cauberga sem bil sicer prvi, a sem čakal na svojo priložnost. Tekmecem, ki so poskušali pobegniti, sem zgolj sledil in jih opazoval. Ko sem videl, da nihče nima več svežine, sem na najtežjem delu napadel, potisnil glavo na krmilo. Kaj se je dogajalo za menoj me ni zanimalo, vse do zaključka ...,« je Mohorič povedal o zmagoviti akciji, s katero je – ob srebru v vožnji na kronometer – postal najuspešnejši udeleženec prvenstva v Valkenburgu.
Matej je bil na Nizozemskem pravi »gorenjski kerlc«. Vase zaverovani kolesarski svet velikih je osupnil, čeprav je bilo po vsem, kar je pokazal to sezono, jasno, da je zrel za naslov. Tega se je zavedal tudi njegov trener iz Save Matjaž Zevnik, ki mu je pripravil nogavice z mavričnimi barvami svetovnega prvaka. V moč svojega varovanca je neomajno verjel. Mohorič jih je z veseljem nataknil na šampionske noge, a seveda šele po tem, ko je osvojil majico, ki jo bo nosil naslednje leto. Majhen detajl pa je vzbudil posebno pozornost novinarjev. Na nogah je imel namreč nogavice s podobo supermana. Matej je razložil, da se ne baha z močjo, ampak si je te nogavice nadel naključno, ker ima kolekcijo posebnih nogavic – tudi s podobo pravih gorenjskih kravic. Ko bo dobil sponzorja, bo nosil prave kolesarske …
»Kolesarstvo je nepredvidljiv šport. Zato mi je tudi tako všeč. Svoje moči sem se na Nizozemskem zelo dobro zavedal, vendar mi je bilo jasno, da ni nujno, da vedno zmaga najmočnejši. Zato med dirko in niti po njej nisem razkazoval moči,« nikakor ni želel izstopati po šampionskem »šopirjenju«, ki je sicer značilno za kolesarje velikih nacij vseh starosti. Zmage se je veselil prisrčno. Matejevi vrlini sta, kot je poudaril mladinski selektor Andrej Cimprič, skromnost in preudarnost. V vsaki izrečeni besedi se pozna odlična vzgoja, predvsem pa preudarnost. Značilen nasmeh razkriva dobrosrčnega fanta, ki se zelo dobro zaveda vsega blišča, ki ga prinašajo kolajne in naslovi, a tudi pasti, ki prežijo v neusmiljenem svetu profesionalizma, v katerem mladinsko zlato pomeni zgolj izjemno nadarjenost.