Hudiča, če zmore Zanardi, zmorem tudi jaz!

Bilo je življenjsko obdobje pred tistim dnem. Alessandro »Alex« Zanardi je bil dirkač formule 1, kruh si je služil v ekipah Jordana, Minardija, Lotusa, z njim je tudi osvojil edino točko na preizkušnjah za SP, in Williamsa. Ker se svetovnemu vrhu nikakor ni mogel približati, se je raje spustil stopničko niže, v ameriško serijo CART.

Bil je tisti dan. Petnajsti september 2001, štiri dni po zloglasnem terorističnem napadu na dvojčka. Včeraj je torej od tedaj minilo že 11 let. Na nemškem dirkališču Lausitz je Zanardi, dvakratni prvak serije CART, lovil prvo zmago v sezoni. Italijan je vodil polnih 142 krogov preizkušnje, nato je moral v bokse. Zadnjič. Pri vrnitvi na stezo, pičlih 13 krogov pred ciljem, ga je namreč zaneslo in vanj je bočno, s polno hitrostjo skoraj 300 km/h, priletel nesrečni Kanadčan Alex Tagliani, a je ostal skoraj brez prask. Zato pa je Zanardijev bolid dobesedno preklalo na pol in zdravniki so bili kljub takojšnjemu posredovanju nemočni. Tedaj 35-letni Italijan je zaradi številnih hudih poškodb in zlomov (izgubil je tudi izjemno količino krvi) ostal brez nog.

In bilo je (in je še) življenjsko obdobje po tistem dnevu. Zanardi bi se lahko utopil v depresiji in samopomilovanju, a se je odločil za drugo pot. Postal je sinonim za jekleno voljo, pogum, upanje in optimizem. Ljudem, predvsem mladim, ki se znajdejo pred breznom obupa, z lastnim zgledom sporoča, da je vredno vztrajati, pa čeprav s stisnjenimi zobmi. Pet sezon je bil dokaj uspešen voznik BMW 320si v seriji WTCC, v kateri je vpisal tudi štiri zmage, zadnjih pet let pa je navdušen tekmovalec v kolesarstvu z rokami, v disciplini, torej, v kateri je postal daleč najbolj prepoznaven obraz letošnjih paraolimpijskih iger v Londonu. Tam se je veselil dveh posameznih zlatih odličij in ekipnega srebra.

»Morda se je komu zdelo trapasto, da sem pustil vse in se posvetil ročnemu kolesarstvu. A verjemite mi, to ni bila niti prva niti najbolj nora stvar, kar sem jih storil v življenju. Pokazalo pa se je, da je bila očitno posrečena,« je dejal 45-letni Bolonjčan, ki se je leta 2007 po komaj mesecu kolesarskega treninga že preizkusil na newyorškem maratonu in dosegel neverjetno četrto mesto. »Ko si star 20 let, verjameš, da je vsaka dirka in vsako prvenstvo edino, kar šteje. Dve desetletji pozneje pa spoznaš, da je tisto, kar resnično šteje, trud, kako iz življenja narediti nekaj posebnega. Vsak dober poskus, vsako žrtvovanje prinese rezultat. Verjamem, da si ljudje o meni mislijo različno, prepričan pa sem, da si marsikdo pravi: hudiča, če zmore Zanardi, zmorem tudi jaz,« s ščepcem humorja pojasnjuje trmasti Italijan.

Novih izzivov mu zlepa ne zmanjka. Po londonskem uspehu je javnosti že prišepnil namero, da bi rad prihodnje leto končno sodeloval tudi na sloviti vztrajnostni dirki v Indianapolisu. Dejstvo pa je: Alex Zanardi bo ostal glas vesti sodobnega vrhunskega športa, ki se v svoji surovosti in brezkompromisnosti vse bolj požvižga na Coubertinova načela in v katerem so dopinške in stavniške afere postale nekaj vsakdanjega. »Če nekaj počneš s strastjo, pride vse spontano. Pomembno je, da vse, česar se lotiš, delaš z ljubeznijo. Vselej si moraš prizadevati za napredek, kot človek ali kot športnik,« poudarja. In nikdar ne pozabi dodati: »Brez skrbi, zelo srečen človek sem!«