Tiskane izdaje
Ljubljana – Leta 2015 si ne bomo zapomnili zgolj po novih uspehih slovenskih športnikov, ampak tudi po številnih upokojitvah asov, ki so na največjih tekmovanjih kolajne zbirali kot po tekočem traku. Urške Žolnir, Mitje Petovška, Primoža Kozmusa in Luke Špika, ob njih pa še Tomaža Razingarja, Marka Miliča, Sanija Bečiroviča in za konec Dejana Zavca.
Nekatere odločitve o upokojitvah so bile bolj, druge manj pričakovane. Za judoistko Urško Žolnir, še vedno olimpijsko prvakinjo v kategoriji do 63 kilogramov, je bilo nekako le vprašanje časa, kdaj bo tudi uradno končala tekmovalno pot, potem ko se je že dlje časa preizkušala tudi v trenerski vlogi. Po neuspešnem nastopu na majskem hokejskem SP je slovo napovedal Tomaž Razingar, kapetan risov, lanskih presenetljivih četrtfinalistov na OI v Sočiju, in to septembra tudi uresničil, nekdanja košarkarska reprezentanta Marko Milič in Sani Bečirovič že dalj časa nista bila tako v središču pozornosti kot nekoč in tudi njuna upokojitev ni bila presenetljiva, enako bi lahko dejali za veslača Luko Špika. Resda je razmišljal o OI v Riu, a vendar je enoletni premor, ki si ga je privoščil, vrgel dvom na njegovo vrnitev in med bivanjem v Londonu je res spoznal, da nima več tekmovalnih ciljev.
Največ ambicij so še imeli nekdanji svetovni boksarski prvak po verziji IBF Dejan Zavec, za katerega je konec pomenil zadnji poraz v Miamiju proti Kubancu Erislandyju Lari, medtem ko sta morala Primož Kozmus in Mitja Petkovšek priznati premoč poškodbam. Najuspešnejši slovenski atlet – ta čas tudi še olimpijski podprvak v metu kladiva – je dolgo časa mislil, da bo v tej sezoni nastopal, resda ne na najvišji ravni, a naj bi se nato vrnil prihodnje leto. Olimpijske igre, na katerih je leta 2008 osvojil tudi zlato kolajno, so bile velik cilj, a hrbet mu tega ni več dopuščal, leta in leta hudih obremenitev so terjala svoj davek. In podobno velja tudi za najboljšega telovadca v samostojni Sloveniji, ki pa je letos še nastopal, imel pred očmi SP v Glasgowu in posledično OI 2016, a pri njem je bilo že dalj časa vprašanje, kdaj ga bo hrbet spet pustil na cedilu. Nekega jesenskega jutra je pri seskoku z bradlje spoznal, da ne bo šlo več …
Tako se je v kratkem poslovilo kar sedem olimpijskih »kolajn«, 13 svetovnih in 13 evropskih, pri tem pa seveda ne štejemo alpske smučarke Tine Maze – štiri odličja na OI, do tega dve zlati, 9 na SP, od tega štiri zlata, veliki kristalni globus –, ki si je za zdaj privoščila le leto dni odmora, lahko pa, da to pomeni še eno veliko slovo. Letošnji udarec za slovenski šport je bil torej kar hud.
»Seveda se bo takšen skorajda hkraten osip naših športnikov zelo poznal, praznina bo velika, saj se vrhunskega športnika na da 'narediti' vsak dan. Zanimivo, da, se jih je toliko upokojilo v tako kratkem času, če pogledamo njihove starosti, pa so v športu vztrajali dolgo, nekateri kar presenetljivo dolgo. Slovo je del športa, rezultati so minljivi in prihajajo v valovih,« razmišlja dolgoletni športni delavec Tomo Levovnik, ki vidi vzroke tako zelo uspešnega rodu tudi v tem, da se je večina za vrhunski šport odločila ali pa resno poprijela zanj ob osamosvajanju Slovenije, ko je bil nacionalni naboj še posebej močan, zato so tekmovali s posebnim žarom, dodatno motivacijo in spodbudo. Ker se vedno znova najde posameznik, ki močno izstopa, je Levovnik tudi za prihodnost prepričan, da se ne gre bati za uspehe naših športnikov.
»Ne bi bil črnogled, mislim, da moramo biti glede tega zelo previdni. Ko smo imeli Cerarja, Daneva, brata Petrič, smo mislili, da so to neponovljivi časi, a se je kasneje izkazalo, da to ni res. Mi smo sicer svetovni fenomen, da smo dobri v toliko panogah in morda v prihodnje res ne bomo v tako številnih, sem pa vseeno optimist. Komercializacija bi lahko predstavljala težavo, a če se ne moremo z državami meriti po ekonomski moči, pa to nadoknadimo s požrtvovalnostjo, prizadevnostjo, nabojem. Mislim tudi, da nismo nadpovprečno nadarjeni, smo pa nadpovprečno delavni,« dodaja Levovnik, ki na upokojitve asov gleda tudi z druge plati: »Bodimo veseli, da smo imeli takšne športnike. Huje bi bilo, če se ne bi imeli od koga poslavljati.«
Zanj je pomembno tudi vodilo šport športnikom, pri čemer naj bi našteti večinoma ostali v športu, svoje znanje prenašali naprej, motivirali mlajše. Prehodno obdobje pa jim želijo olajšati tudi v OKS. »Potem ko je bil pilotski projekt razvoja kadrov, v katerega so bili vključeni Iztok Čop, Aljaž Pegan, Urška Žolnir in Dejan Kralj, uspešen, bomo to nadaljevali. Kdor bo želel, se bo lahko vključil, trajal bo dve leti, v tem času se bodo morali izobraziti, financiral pa se bo iz evropskega socialnega sklada. Veliko delamo na tem, da bi bil za te športnike prehod v civilno življenje čim lažji,« pravi Edvard Kolar, generalni sekretar OKS, pri katerem bodo skušali upokojene športnike tudi čim bolj vpeti v različne promocije.
Seveda pa bodo – vsaj nekateri – sadove svoje kariere obirali še kar nekaj časa, posebej tisti, ki so si oblikovali močno blagovno znamko. Med temi prednjačita še ne povsem upokojena Mazejeva, ki ni zanimiva zgolj za slovenski trg, in Zavec. »Ob koncu se vidi, kako močno znamko je športnik zgradil, če je dovolj močna, jo lahko razvija naprej. Seveda pa je to odvisno tudi od njegovega interesa, Mateja Svet ga denimo ni imela, pa bi lahko še veliko iztržila … Po eni strani pokoj prinaša celo nekatere prednosti, denimo več časa, ki ga lahko športnik posveča sponzorjem, poleg tega tu ni več tveganja morebitnega slabega rezultata,« pa razmišlja Tomaž Ambrožič, direktor športne agencije S.V. - RSA, ki z Zavcem ostaja tudi po njegovi upokojitvi.
