Ima šarm velikih dirk, manjka ji le še ena etapa

Kolesarstvo: selitev slovenske pentlje z Vršiča na druge vrhove je bil zadetek v polno Finka in novomeških prirediteljev.

Objavljeno
24. junij 2014 09.40
Dirka po Sloveniji Novo Mesto 22.6.2014
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport
Ljubljana – Vršič je v slovenskem kolesarstvu sveta gora. Brez vzpona na 1811 m visoki prelaz si v preteklosti nismo znali predstavljati največjih dirk v tem delu Evrope – Po Hrvaški, Po Jugoslaviji, Alpe Adrii in seveda Po Sloveniji. Vršič po atraktivnosti sicer ni tako legendaren, kot so na Giru Stelvio, Zoncolan in Mortirolo, na Touru pa Mt. Ventoux, Galibier, Tourmalet in Alpe d'Huez, je pa zagotovo po kolesarski vsebini.

Je sinonim za kolesarsko trpljenje, zagrizenost in nepopustljivost ter simbol vseh slovenskih kolesarskih rodov. Junaki Vršiča so slavljeni kot državni prvaki ali zmagovalci etapnih dirk. Tako moč ima Vršič. Zadnja leta pa je 1611 m visoki prelaz s 13,4 km dolgim vzponom z bovške ali 12 km s kranjskogorske strani ter 800 m višinske razlike in 50 serpentinami nekoliko v senci. Po štirinajstih vzponih so se kraljevske etape slovenske pentlje preselile na Krvavec, Golte in Tri Kralje. S preusmerjanjem na druge vrhove ni nič narobe, ker se bodo slovenski kolesarji vselej vračali na Vršič. Škoda pa je, da smo letos nanj pozabili, kajti te dni poteka 65 let od prvega uradnega kolesarskega vzpona na dirki in zmage Mira Grajzerja (leta 1949 je bila cesta še makadamska). Priložnost za okrogli jubilej bo torej čež štiri leta – se pravi ob 25. izvedbi največje slovenske dirke.

Selitev pentlje na druge gorske prelaze oziroma vrhove je bil zadetek v polno Bogdana Finka in novomeških prirediteljev, ker svetu kažemo, da Krvavec denimo ni nič manj zanimiv kot kraljevski prelaz Julijcev. Letos so promovirali dva vzpona – na Tri Kralje na Štajerskem oziroma v Slovenski Bistrici ter Strmo Reber na Kočevskem (iz Osilnice), ki jo razen nekaj organizatorjev in domačinov nihče ni poznal. Prireditelji načrtujejo še nadaljnje širjenje na slovenske kolesarske vrhove po vsej deželi, saj jih je kopica zelo zanimivih tudi za najzahtevnejše dirke – od Nanosa, Rogle, Kop, Areha, Predmeje in Jezerskega Vrha do najtežjih na Mangart in Kum, ki s povprečnim naklonom 9,8 % na 9,5 kilometra velja za najtežjega pri nas.

Fink meni, da je gostovanje slovenskega toura najboljša promocija za kolesarske poti, kar se je še posebej videlo letos na Treh Kraljih. Kolesarje je v zadnjih kilometrih in pred hotelom Jakec pričakalo vzdušje, vredno nekaterih gorskih vzponov na Giru in Vuelti. Kolesarski navdušenci sicer še niso tako zagreti kot na treh največjih dirkah, a je nekaj zametkov že bilo videti. Zagotovo ne bo tako dolgo, ko bomo tudi pri nas na vzponih gledali podobno scenografijo kot na Touru.

Slovenska pentlja je bila tudi v 21. izvedbi vrhunsko pripravljena. Nobenega dvoma ni več, da imajo novomeški organizatorji dirko pod nadzorom. Zelo spodbudna je tudi kultura slovenskih voznikov, ki z leti kažejo čedalje večje razumevanje do kolesarjev. To se ni videlo le na dirki Po Sloveniji, ampak tudi na maratonu Franja in drugih množičnih prireditvah.

Tuji kolesarji zaradi visokega standarda bivanja, varovanja dirke in vrhunske organizacije radi prihajajo v Slovenijo. Ko Fabiana Cancellaro, Vincenza Nibalija in druge zvezdnike na Giru, Touru in SP sprašujemo, kako se spominjajo gostovanj v Sloveniji, vsi hvalijo gostoljubnost. Seveda tudi grajajo neustrezne ceste, ampak to je rak rana večine dirk po svetu z izjemo dirk pod okriljem organizatorjev Toura in deloma Gira, ki gostiteljem etap finančno pomagajo, da popravijo ceste. Slovenska pentlja ima šarm velikih. Bržkone edina pomanjkljivost je ta čas le dodatna etapa. Četrta etapa, če ljubljanski kronometer ostane prolog, bi naredila dirko manj predvidljivo, kot je zdaj, ko se vse ekipe osredotočijo na kraljevsko etapo.

Slovenija je slikovita dežela. Z malo dobre volje bi bila lahko pravi raj, saj ima vse, kar sodobni kolesarski nomadi potrebujejo. Nobenega dvoma ni, da čedalje bolj postaja tudi kolesarska. Zato bi bilo pametno razvijati cestno infrastrukturo in jo prilagajati kolesarjem. Ob tem pa tudi razvijati kolesarski turizem, kar počno denimo v Rogaški Slatini. Smisel vseh dirk po svetu ni samo tekma s časom, ampak tudi promocija dežel in krajev. Koliko ljudi bi vedelo za gorske prelaze in turistična naselja v Franciji, Italiji, Španiji, Avstriji in Švici, če ne bi bilo kolesarstva in smučanja. Navsezadnje, koliko ljudi pa je v Sloveniji (razen najbolj zadrtih rekreativcev) vedelo, da je pot na Tri Kralje zelo primerna za vikend kolesarjenje.