Tiskane izdaje
Da se zna kosati s pritiskom tudi na najpomembnejših dirkah, je najstnik iz Podblice pri Zgornji Besnici potrdil s tremi kolajnami na svetovnem in evropskem prvenstvu na Nizozemskem. Poleg zlate na cestni dirki si je mladinec v kronometru prikolesaril še srebrno. Dosežek je za nadobudnega kolesarja odlična popotnica, a se zaveda, da so kolajne v mladinski konkurenci le kaplja v morje trdega dela na karierni poti: »Kolesarstvo je bilo sprva moj hobi, nato pa sem se odločil, da bo moj poklic, saj pri poganjanju pedalov neizmerno uživam. Mavrična majica mladinskega prvaka pravzaprav ne pomeni veliko več kot le potrditev, da imam dobre telesne lastnosti za ta šport in sem psihično stabilen. Da postanem profesionalec, pa potrebujem veliko treninga oziroma kilometrine.« Mateja Mohoriča velike predstave na Nizozemskem niso prevzele. »Ne bi rad pregorel. Nikamor se mi ne mudi, ne bom bezljal. Mlad kolesar je lahko zelo dober v šprintu, na klancih, v spustih, a težko se kosa s povprečnimi profesionalci, kaj šele z najboljšimi. Prav zato je treba napredovati stopničko za stopničko in se postopoma razvijati,« o prihodnosti razmišlja najstnik. Nič noče prehitevati; še naprej bo treniral v domačem moštvu, kranjski Savi, potem pa bi rad okusil delo v kateri od tujih ekip, najraje na evropskem severu.
Delo na kmetiji
Vtis zrelosti, ki ga je naredil dijak 4. letnika kranjske gimnazije, pravzaprav ni presenetljiv. Kot najstarejši med štirimi otroki (ima še dve leti mlajšo sestro in štiri leta mlajša brata in sestro dvojčka) je vedno znal prevzeti odgovornost na družinski kmetiji, na kateri zanj tudi po odločitvi za športno pot ne zmanjka dela. »Prijetno je odraščati v veliki družini, nikoli ni dolgčas, vedno je kdo ob tebi, ki mu lahko zaupaš. Razumemo se med sabo, srečni smo, da imamo drug drugega. Lepo pa je biti tudi nekomu vzor,« je poudaril, da ceni trdno družinsko vez. »Kmetija je srednje velika. Gozda je 35 hektarov, še 10 hektarov pa travnikov in pašnikov. Dela je veliko, največ poleti, tudi to oblikuje človekov značaj in hkrati vzame še kanček prirojene lenobe. Na kmetiji pomagamo vsi, je pa to po svoje tudi sprostitev,« je povedal sin profesorja kemije in profesorice biologije.
Strast do kolesarstva se ni razvila ob spremljanju dirk po televiziji, ampak ob igri v naravi: »Doma nikoli nismo bili navdušeni nad televizijo, najpomembnejše je bilo gibanje. Kot vsak otrok sem tudi jaz užival v raziskovanju okolice. Najprej jo odkrivaš s koraki. Potem sem sedel na kolo. In me je prevzelo.« Toda vpis v klub si je moral doma izboriti. »Starši me nikoli niso silili v kakšne dejavnosti. Vedno sem počel, kar sem si želel. Trajalo je, da sem ju prepričal za tekmovalno kolesarstvo, a ko sem ju, sta me 100-odstotno podprla,« je doma našel podporo, ki si jo je želel. Na športni poti ga spodbujajo tudi v šoli in klubu.
Wiggins ni pravi vzor
Najprej ga je pod trenersko okrilje vzel Matjaž Zevnik, pozneje je nad njim bdel Marko Polanc, zdaj spet vadi pod Zevnikovo taktirko. Trener je prepričan, da bo za svojega varovanca čez kakšnih pet do sedem let stiskal pesti na prestižnem Touru in drugih velikih tekmovanjih. Za 186 cm visokega in 66 kg težkega kolesarja pravijo, da ima zelo hitro regeneracijo, njegova največja odlika pa je samodisciplina. Na trening - vsak dan odkolesari v Kranj in po dvokilometrskem klancu v finišu nazaj na Podblico - nikoli ne zamudi, zvečer pa se, da bi se telo spočilo, odpravi zgodaj spat. Vadbi nameni dve do tri ure na dan, včasih tudi več. Kolesarstvo je zanj užitek, čeprav pogosto trpi.
Osredotočenost na kolo ne vpliva na zbranost v šoli, saj je odličnjak. Je tudi perfekcionist? »Če trening izpeljem do podrobnosti, me to osreči. Pomemben je občutek, da sem na poti do cilja storil vse, kar je bilo v moji moči. Sicer pa sem prepričan, da nobena stvar ni tako dobra, da se je ne bi dalo še izboljšati. Pa ne mislim samo na dirki in kolesu. Kolesar si namreč ves dan. Tudi v odnosu z ljudmi, trenerji, športnimi direktorji, novinarji. Vse to naredi športnika z veliko začetnico. Upam, da bom to nekoč postal.«
Vzornika med kolesarji nima, najbolj pa ceni Bradleyja Wigginsa. »Vidi se, kako močno je predan temu športu,« je najprej pohvalil letošnjega zmagovalca Toura, nato pa se ustavil in premišljeno dodal: »Vendar ne more biti v vsem moj vzornik, saj se je po olimpijskih igrah zapustil in se vdal pijači. To mi ni všeč.« Zaveda pa se, da velika športna imena nosijo veliko bremena in odgovornosti.
Strojništvo, rezervni načrt
Matej, ki velja za zgovornega in dobrovoljnega fanta, deluje skromno, a z jasnimi in visokimi cilji. Čeprav se je odločil, da bo kolesarstvo njegov poklic, je študij vselej prisoten v njegovem razmišljanju o prihodnosti: »Izobrazba je pomembna. Fakulteta je rezervni načrt, če bi mi kolesarsko kariero prekrižale poškodbe. Tudi športnik mora imeti končano šolo, da lahko kadarkoli izbere drugo pot,« je dejal. Sam se vidi na fakulteti za strojništvo.
Ob kolesu, šoli in kmetiji prostega časa nima prav veliko. Ko si ga izbori, pa najraje prebere kakšno dobro knjigo. »Rad berem športne in duhovne, takšno vsebino, iz katere se lahko kaj naučim,« je povedal. Na SP v Limburgu je svojo izvirnost pokazal z nogavicami s podobo supermana. »Kažejo moj značaj. Nočem namreč biti eden v množici,« je poudaril. Katere izbere, je odvisno od trenutnega navdiha.
Po naslovu mladinskega svetovnega prvaka se posveča domačim nalogam. Pred kratkim mu je na poti iz šole spodrsnilo na mokrem asfaltu. »Z glavo sem udaril ob rob korita za rože. Posledica padca je razpočna rana na hrbtni strani glave in nateg vratnega vretenca. Previjanja rane je konec, šive pa mi bodo pobrali v začetku tedna,« je mladi up stisnil zobe. Neprijetni dogodek je vzel kot svarilo, da je treba biti tudi na domačem terenu previden. A bo že kmalu nared za nove izzive.
