Izgubljena Martina Ratej se je našla

Ljubljana – Martina Ratej je bila do nedelje v Medulinu, kjer sta s trenerjem Andrejem Hajnškom skušala odpraviti napake z evropskega prvenstva v Helsinkih. Slovenska rekorderka v metu kopja je pred Londonom optimistična in upa na navzgor obrnjeno krivuljo.

V Medulinu je Ratejeva opravila celotni program vadbe na polno. »Napredovala sem v tehniki in mečem veliko bolje kot prej. Zaradi intenzivne vadbe sem utrujena in dolžine metov še niso prave, vendar upam, da bom zdajšnjih 60, 61 m nadgradila. S spuščanjem treninga bi se moral izid vzpenjati,« je Ratejeva strnila misli o opravljenem delu. Do OI bo več počivala kot trenirala in na štadion zaradi lažje vadbe s tekom, utežmi in meti zavila le vsak drugi ali tretji dan.

Natančnih odgovorov, zakaj je po odličnem uvodu v sezono maja začela drseti navzdol in se v Helsinkih skorajda dotaknila dna, Ratejeva še nima. »S trenerjem sva se odločila, da bova natančno analizo preložila na konec sezone. Zdaj je bolj pomembno, da misliva o prihodnosti. Po Helsinkih sem bila kak teden ali dva pošteno pobita. Belila sem si glavo z vprašanji, kje sem ga polomila in zakaj sem se nekje vmes izgubila. Gotovo je za slabši izid kriva tehnična napaka, bilo je tudi mrzlo in sem se najbrž premalo ogrela. Konkurenca brez najboljših dveh Barbore Špotakove in Marije Abakumove me je tudi nekoliko uspavala in sem tekmo morda prelahko jemala. Trije meti pa so hitro naokrog in še preden se zaveš, si že odpisan. Tudi v Londonu bom morala vse znanje strniti v tri mete, zato sem že zdaj odločena, da ne bom nič taktizirala, ampak metala na polno,« si atletinja celjskega Kladivarja ne želi ponoviti helsinške zgodbe.

Olimpijski nastop je v glavi že premlela. »Občutek imam, da bo 7. in 9. avgusta, ko bodo kvalifikacije in finale v metu kopja, slabo vreme, zato bi bila rada pripravljena tudi na dež. S seboj bom vzela različna kopja, tudi karbonsko, a v predtekmovanju bom nastopila s starim. Klasično kopje se bolje prilagodi vremenskim razmeram, povrhu sem ga vajena in ga lažje obvladujem. V finalu – upam, da si ga bom zagotovila – bom metala z obema. Če me občutek vara in bo sončno, bodo takšne skrbi odpadle,« se je Konjičanka že doma pripravila na obe možnosti. Misli ji seveda uhajajo tudi k tekmicam. »Špotakova bo zanesljivo dobro pripravljena, bega pa me Abakumova. Zdi se, da ni v najboljši formi in letos še ni segla do 68 m. Toda, gre za sposobno metalko in je ne morem kar na pamet odpisati. Nevarna se zdi še Britanka Goldie Sayers. Odlično se znajde v slabšem vremenu in če bo deževalo, bo v prednosti. Prezreti ne gre niti Nemk. Mislim, da bodo letos izidi nižji in bo kolajna dosegljiva že s 66 ali 67 m, pričakujem pa zelo zanimiv razplet,« je preletela nekaj metalk, s katerimi se bo soočila.

V pripravljenost posameznih tekmovalk se je poglobil trener Hajnšek in pregled začel pri Nemkah: »Christina Obergföll je tehnično slabša kot lani, premore pa moč, Linda Stahl se vzpenja, Kathrina Molitor pa ni konkurenčna. Abakumova je nedavno v Adlerju segla le do 64 m, kar je zanjo slabo znamenje. Menda imata s trenerjem težave. Sayerseva obvlada dober tehnični model, v prid ji je stabilnost pri 64 m, Južnoafričanka Sunnette Viljoen se je po dobrih izidih malo izgubila, Špotakova pa je skorajda brez napake. Po tehnični plati je naredila še korak naprej, ima neverjeten občutek in bo po moje v Londonu brez konkurence.« Kaj pa Ratejeva? »Kljub napredku še nisem zadovoljen, ker dobrim metom sledijo povsem ponesrečeni. Upam, da nihanje ne bo usodno.«