Jekleni fant, ki triatlon živi in v njem uživa

S sošolcem sta konec osmega razreda sedla na kolesi in prečesala Slovenijo po dolgem in počez. »To je bil edini način, da so me doma spustili na morje,« obuja spomine David Pleše, debelo desetletje in pol pozneje naš najuspešnejši triatlonec. Jekleni fant, ki triatlon živi. In ki na treningih, za naključnega mimoidočega brutalno napornih, uživa.

Da mu brez športa živeti ne bo, je bilo že v rosnih letih kristalno jasno. Šest let je treniral tenis, smučanje, košarko (v osnovni šoli je bil prvak v ŠKL) in atletiko. »Treningi so bili vsak dan na sporedu, moral sem priti z enega na drugega, prevozno sredstvo je bilo kolo ali pa je bilo treba teči. Ko sem se vrnil iz šole, sem torbo zagnal v kot in šel na prvi trening, potem na drugega in tretjega, zvečer pa domača naloga in spat,« se nostalgično zazre h koreninam. V najstniških letih ga je malo premetavalo, koga pa ne, tedaj se je v fitnes vrgel, »bolj za moč, ne več toliko za vzdržljivost«.

Življenje se mu je zasukalo za 360 stopinj leta 2004, ko je sedel v fotelju in prek malega zaslona spremljal olimpijske igre. »Naključno je bil na sporedu ravno triatlon. Tako lahkotno je bilo vse videti, da sem si rekel, če se oni igrajo, bi šel pa še jaz poskusit. Pa sem šel, ne vedoč, kaj me čaka. In še zdaleč ni bilo tako lahko.« Spomnil se je besed komentatorja, da bo dva tedna pozneje triatlon na Bledu. Zavihal je rokave – in bil tam. Tek ni bil težava, na gorsko kolo je nataknil cestne gume, ni pa bil prepričan, ali ima v rokah 1500 metrov plavanja. »Ob koncu prvega kroga ne vem, kaj mi je bilo, da sem šel mimo izhoda še v drugi krog. In potem vsi starčki mimo mene in sem si rekel, da mi pa tega res ni treba. Nekako sem z 'žabico' le prišel iz vode, nato pa na kolo. Nekje na polovici proge sem izgubil pedalko in moral v klanček goniti zgolj z eno. A kakor koli sem imel težave, sem ta šport takoj vzljubil.« In romanca traja še danes, medtem so se zvrstile mnoge prelomnice. Leta 2008 je bil četrti v evropskem pokalu, predlani se je prvič preizkusil v ironmanu in bil peti v Celovcu, kjer je letos vpisal najboljši slovenski čas 8;02:54.

Trening? Njegov delovni teden poteka nekako tako: v ponedeljek počitek in regeneracija po tekmi, torej lahkotno plavanje, za kako urico na kolo in tri četrt ure počasnega teka. Od torka naprej pa se trenira, »ni ključ v količini, ampak v kakovosti, torej prakticiram tudi krajše, a zelo intenzivne treninge. V torek in sredo vadim intenzivneje, sledi dan lahkotnejšega treninga in nato spet dva 'močnejša' dneva.« Zjutraj, od sedmih pa tja do pol devetih, najraje plava v bazenu ali Velenjskem jezeru, sledi kolo ali tek. Ali oboje.

Delo in disciplina

V redu, seveda ti niso vse tri panoge enako ljube, David je včasih malo dvigal nos nad plavanjem, danes nič več. »Resda izgubim tisto minutko ali dve, a ključno je, kako nadaljuješ. Zmagati z dobrim plavanjem ne moreš, lahko pa tekmo izgubiš,« poudarja mož in skoraj tudi očka, podmladek je namreč ravno na poti. Nad razmerami za trening pri nas je navdušen, »samo stopiš skozi vrata in že lahko treniraš. Na Floridi, kjer živi moj brat Adam, se moraš do bazena voziti eno uro, tu ga imam 300 metrov stran. Kolesariti lahko začnem na domačem dvorišču, ni se mi treba voziti ven iz velemesta in ob tem še paziti, da me kak avto ne zbije.« Če se le da, trenira v skupini – prej mine, če je dobra družba. Roko nad njim drži Uroš Velepec, biatlonski strokovnjak, s katerim sta prijatelja, a ga je v petih letih prišel pogledat le na en trening. »Sestavlja mi programe, zelo dober je namreč v periodizaciji treningov. Navsezadnje se ne grem strelstva, da bi moral stati zraven in me popravljati, pa tudi 10 let nisem več star, da bi moral izboljševati tehniko,« poudari 31-letni as, ki ob vprašanju o prostem času le zamahne z roko: »Treba se je pač odločiti, ali bom triatlonec ali se bom šel konjičke.«

V njegovem športu sta ključna disciplina in delo, nič drugega. Vsak Zemljan, če mu le telo to dovoljuje, je lahko uspešen triatlonec. »Jaz sem dokaz za to, saj nisem nič drugačen kot vi, kot kdor koli drug. Tudi jaz sem se moral narediti, nikomur ni nič podarjenega. Zame je nadarjenost to, da sem pripravljen delati in požirati vse, kar se zgodi; ko ti ne gre in ti je težko na treningu, pa se dan pozneje spet vrneš. Talent je to, da si znaš dopovedati, da se ti bo današnje trdo delo poznalo na tekmi, da boš na ta račun delal razliko,« se zaveda 191 centimetrov visoki Velenjčan, prepričan, da v njegovem športu višina nima pretiranega vpliva: »Če si začnem govoriti, da zato, ker sem visok, teže tečem, sem zgrešil že v principu.«

Pazi na prehrano, ni pa obseden z njo. Pripravlja si »čiste« obroke, ven skoraj ne hodi jest. »Ničesar pa nimam prepovedanega, ker ko si začneš postavljati omejitve, si jih boš še bolj želel. Taki smo pač ljudje.« Težave ima z glutenom, testenine mu ne ležijo, a se s tem ne obremenjuje. »Več poudarka je na rižu, s katerim dobim ogljikove hidrate, in na krompirju.« Tudi težo ima pod nadzorom, natanko ve, kdaj je prava in kdaj ne. »Lažji ko bom, dlje bom lahko opravljal kakovostnejše treninge. Tudi trend v drugih športih je takšen, da so tekmovalci veliko lažji kakor nekoč. Vsi želijo biti atleti, vsi bi bili radi vitkejši, ker si hitrejši, spretnejši, odzivnejši.«

Mazati stroje

Triatlon je drag šport, ko greš na profesionalno raven, še toliko bolj. David stroškov ne sešteva in ne dela bilanc, »nikoli nisem gledal na dobiček, ne ukvarjam se s številkami, zanima me zgolj šport«. Znajde se po svoje, oče, denimo, ga skoraj vsak dan masira in spremlja s kolesom med tekom. Doslej je študent drugega letnika prava in Difa poškodbe uspešno poslal v kozji rog, »seveda si utrujen, ampak mine, kakovost življenja pa je dosti boljša. Poškodb ni toliko, ker triatlon ni kontakten šport, ni vsiljenega gibanja.«

Kot vsak športnik ima tudi Pleše olimpijske ambicije, »a po drugi strani je treba biti realen in uživati v tem, kar delaš. Daljši maraton, ki sem se mu zdaj posvetil, žal ne vodi na OI.« Bliža se vrhuncu kariere, na ironmanih so zlata leta od 30 do 40. Čez kako desetletje se še vedno vidi v triatlonu, resda bolj v pomoči mladim, tudi vodenje reprezentance ga zanima – doma ali v tujini, to bo pokazal čas.

Glava je pomembna reč. »Ko te prešine, da bi vse pustil, se glava odloči. Vsak dan si večkrat v takšnem položaju. Kot si krepiš mišice, si tudi glavo, ki se izoblikuje že s treningi. Glava mora biti vselej zbrana, tudi glede tega, kaj spraviš vase. Ironman traja več kot osem ur in si lahko še tako natreniran, a če pozabiš jesti, plačač davek. Zato moraš imeti svežo glavo, da veš, kaj počneš, in da znaš nadzorovati svoje telo, od dihanja do prehrane,« tako Pleše, ki se prostih dni kar malo izogiba. »Če jih imaš nekaj dni zapored, lahko tudi 'zabluziš'. Ob vsaki prekinitvi te vse boli, stopala niso več prava, ne moreš niti normalno hoditi. Treba je ves čas trenirati, mazati stroje, jih spravljati v pogon.« Pleše to počne – z užitkom.