Kar je bilo, je bilo, pred Žolnirjevo so novi izzivi in cilji

Ljubljana – V nedeljo, 31. julija, so minila štiri leta od sanjskega dneva, ko se je Urška Žolnir ovenčala z zlato lovoriko na olimpijskih igrah v Londonu. Judoistka iz Pernovega pri Žalcu se je v zgodovino vpisala kot prva slovenska športnica, ki se je v posamični panogi povzpela na »Olimp«.

Žolnirjeva je na svoji bogati športni poti, ki jo je uradno sklenila lani v Podčetrtku, postavila več mejnikov. Če se osredotočimo le na olimpijske igre, je nadvse viden pečat pustila že leta 2004 v Atenah, kjer si je izbojevala tretje mesto v kategoriji do 63 kilogramov. To je bila sploh prva slovenska judoistična kolajna na največji športni prireditvi.

Zanimivo, da takrat vse do zadnjega ni vedela, ali bo nastopila v Grčiji. Tja je nato tik pred zdajci odpotovala s posebnim vabilom, ki ga je prejela od svetovne zveze (IJF) oziroma Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), potem ko se je zaradi poškodbe enega od judoistov sprostilo eno mesto na turnirju.

»Atenska kolajna je bila po eni strani presenečenje, po drugi pa niti ne, ker smo v klubu že od vsega začetka trdo garali zanjo,« je kolo časa zavrtela za ducat let v preteklost Žolnirjeva in na kratko podoživela tudi olimpijske igre v Pekingu '08, kjer je bila že v ožjem krogu favoritinj v polsrednji kategoriji. Na koncu je tam pristala na sedmem mestu.

»V Pekingu sem že čutila pritisk, poleg tega mi je ponagajal tudi žreb, saj mi je že v uvodnem krogu za tekmico namenil Francozinjo Lucie Decosse, ki mi je bila vso kariero velik trn v peti,« se je spomnil turnirja v glavnem mestu Kitajske, kjer je izgubila že svoj prvi dvoboj, potem ko je morala priznati premoč svoji »nočni mori« iz Chaumonta. Po zmagah nad Izraelko Alice Schlesinger in Nemko Anno von Harnier se je zatem prebila do polfinala repešaža, v katerem jo je ustavila Nizozemka Elisabeth Willeboordse, s katero sta ohranili prijateljske vezi, saj ji je konec aprila pomagala voditi judoistični tabor v Zrečah.

Vrhunec športne poti pa je Urška pred štirimi leti seveda doživela v Londonu, kjer je bila razred zase. Po štirih zanesljivih zmagah z iponi – proti Nemki Claudii Malzahn, Ekvadorki Estefanii Garcia, Izraelki Alice Schlesinger in Mongolki Munhzaji Cedevsuren – se je prebila v zaključni dvoboj, v katerem je prepričljivo opravila še s Kitajko Lili Xu.

»Imela sem dober načrt, vrhunskega trenerja (Marjana Fabjana), bila sem odločnejša in obenem zrelejša; vse to je prispevalo k tamkajšnjemu podvigu,« je pojasnila Žolnirjeva, ki se tisto popoldne (31. 7. 2012) še ni zavedala, kaj ji je pravzaprav uspelo. »V tistih trenutkih imaš toliko različnih obveznosti, ob njih tudi dopinško kontrolo, da sploh ne začutiš pravega veselja. Kakšen uspeh sem dosegla, sem dojela šele sčasoma. In potem sem to začela zares ceniti,« je omenila olimpijska prvakinja iz Londona.

Na vprašanje, kaj po njenem odloča v judu, je naštela, da hitrost, moč, glava – pravzaprav vse. In kaj bi postavila na prvo mesto, če bi morala izbrati? »Zbranost! Že v olimpijski vasi je namreč ogromno motečih dejavnikov. Zato moraš do konca ostati popolnoma osredotočen in zbran za svoj nastop. Vedeti moraš, zakaj in po kaj si prišel na olimpijske igre, na katerih moraš prikazati vse, kar znaš,« je poudarila Žolnirjeva.

Originalno lovoriko iz Londona ima doma pri sebi, duplikat pa lahko njeni nasledniki občudujejo v prostorih kluba Z'dežele Sankaku na Lopati pri Celju. Posnetke svojih izvrstnih predstav si doslej ni ogledala prav velikokrat. »V štirih letih morda petkrat. Kar je bilo, je bilo; treba je gledati naprej. Pred mano so že novi cilji in izzivi, olimpijski kolajni pa sta dokaz, da lahko uspeš tudi na drugem področju,« se je Urška ozrla proti Riu de Janeiru, kamor je odletela včeraj. V Braziliji bo v drugačni vlogi kot na prejšnjih treh olimpijskih igrah, saj se bo v areni Carioca kot trenerka trudila čim dlje oziroma čim višje popeljati svoje izbrance Adriana Gomboca (do 66 kg), Roka Drakšiča (do 73 kg) in Miho Žganka (do 90 kg).

»Zdaj mi je celo težje, kot mi je bilo nekoč kot judoistki, saj lahko svojemu varovancu pomagam le z besedami in ne tudi s telesom. Na tatamiju je vse v rokah tekmovalca ...«