Kejžar za 150.000 km porabil 140 tekaških copat

Ko se je Roman Kejžar konec 80. let začel ukvarjati s tekom, je tekel zvečer, da ga ne bi kdo videl, saj so tedaj tekače čudno gledali, češ, nimajo kaj početi. V dvajsetletni atletski kareri je pretekel 150.000 km in porabil 140 tekaških copat. Bil je prvi zmagovalec ljubljanskega maratona in prav na tej prireditvi je pred šestimi leti končal kariero.

»Konec 80. let prejšnjega stoletja tek ni bil del vsakdanjega življenja, več je bilo fizičnega dela, zato se je bilo treba tudi malce skrivati, če si tekel. Od leta 1994, ko sem dosegel normo za SP, se je to spremenilo. Priljubljenost tega športa pa je v rekreativnem smislu rastla z ljubljanskim maratonom,« je o teku nekoč in danes razmišljal Kejžar. V tekmovalni karieri je startal na 70 maratonih, pretekel jih je 57. Na leto je porabil sedem parov superg: »En par zdrži 600 do 700 kilometrov. Če si lažji in pravilno tečeš, tudi več,« je dejal atlet, ki med kariero ni imel resnih poškodb.

Več pozornosti domačim

Nastopil je na treh olimpijskih igrah, med najlepšimi spomini hrani tudi državni rekord v maratonu (2:11:50), njegovo največje razočaranje pa so OI v Atlanti 1996 – normo zanje je potrdil dvakrat, a ker je bila omejitev slovenske odprave 40 športnikov, je ostal brez vozovnice. Pozneje je izvedel, da si je neki funkcionar močno želel ogledati igre od blizu in je Kejžar tudi zato ostal doma. Razmišljal je celo, da ne bi več nastopal za Slovenijo. »Vsi, ki so bili na teh OI, so pozneje dobili zaposlitve na ministrstvih. Jaz nikoli nisem prišel zraven. Državna služba bi mi omogočila boljše treninge in manj preizkušenj, na tekmah bi v takšnem urniku zato lahko pokazal več. Morda pa se mi bo odprla pot do državne službe kot trenerju v vrhunskem športu. Tako bi se precej več posvetil mladim vrhunskim tekmovalcem in se manj usmerjal v športno rekreacijo,« je razmišljal.

Njegov najljubši maraton je berlinski. Pohvalil je tudi ljubljanskega, njegov bogat spremljevalni program, vključevanje mladih ... Koliko mu manjka, da pristane v družbi velikih? »V prihodnje se bo udeležba na 42 kilometrov gotovo večala, zdaj pa spada v drugo ligo maratonov,« je odgovoril na vprašanje in dodal, da bi si v prihodnjih letih želel več pozornosti za slovenske vrhunske tekače. »Domača imena bi bila lepa spodbuda za tekaški podmladek, ki bi v njih prepoznal vzor. Za slovensko elito bi bilo treba odšteti manj kot za enega afriškega tekača,« je Kejžar vrgel rokavico prirediteljem. »Ponudba, ki so jo dobili slovenski atleti za ljubljanski maraton, je bila tisočak za posameznika. To je premalo. Za pripravo na maraton potrebuje vsak od njih po 1500 evrov,« je poudaril.

Razmere, v katerih je treniral, so v primerjavi s tistimi, v katerih delujejo sedanji maratonci, zelo drugačne. »Lahko sem si privoščil, da pustim službo. Tekmoval sem v Italiji, doma in na Hrvaškem, nagrade so bile dobre, živel sem od njih. Za dodatno so s svojim prispevkom poskrbeli pokrovitelji, sponzorirala me je Selška dolina, zelo sem ji(m) hvaležen. Od atletske zveze, ki se je z osamosvojitvijo Slovenije šele vzpostavljala, ni bilo toliko denarnih sredstev,« je dejal.

Usmerja slepega tekača

Pa razmere danes? »Maratonci na tekmovanjih ne morejo zaslužiti, konkurenca je zelo močna, na preizkušnjah v Sloveniji nagrad sploh ni, saj prireditelje zanima le rekreacija, zaslužek od startnin. Včasih té ni bilo in tekma za elito je imela svojo vrednost. Tekmovalci imajo možnost večjega zaslužka, če dosežejo visoko postavljene norme atletske zveze, tako si zagotovijo pogodbo in socialno varnost,« je razkril Kejžar, ki je iz tekmovalnih čevljev skočil v trenerske. Skrbi za skupino vrhunskih atletov, v kateri so tudi Tone Kosmač, Primož Kobe in Žana Jereb.

»Po telesnih naporih je lažje biti trener. Vendar ta vloga zahteva veliko odgovornost in vsestranskost. Kot tekmovalec sem se psihično ukvarjal sam s sabo, zdaj se s petimi; napišem jim program, jih motiviram, prenašam informacije in izkušnje. Vsakega posebej je treba spremljati, kako se telesno in psihično odziva, da ga znaš v ključnih trenutkih pravilno usmerjati. S Kosmačem se je bilo, denimo, treba veliko pogovarjati, preden je izpolnil olimpijsko normo za Rio. V Zagrebu je zato nastopil sproščeno in izpolnil cilj,« je potrdil, da dobro pozna varovance.

Zelo zahtevno nalogo opravlja kot spremljevalec slepega tekača Sandija Novaka. »Na začetku sem bil skeptičen, kako se bom znašel, a sva se super ujela. Precej preprosto je delati z njim. Tekaško moram biti boljši od njega, zato da se ne ukvarjam sam s sabo, ampak se posvetim le njemu,« je razkril Kejžar, kolega pohvalil za napredek in opisal, kako sodelujeta: »Povezuje naju elastični trak, moja naloga je, da mu naznanim ovinke, ovire na cesti, kakšna je podlaga, skratka, usmerjam ga na trasi.«

Hčeri naj se odločita sami

V svojem delu uživa. Kljub temu, pravi, je bil prehod iz tekmovalnih vod v vsakdanje življenje težak. »Treba se je sprijazniti, da leta zahtevajo davek in rezultati ne bodo več vrhunski. Kljub temu se včasih še želim dokazati,« je priznal. Po končani karieri si je vzel dve leti premora in se dobro spočil. Ko je telo začutilo, da nekaj pogreša, si je poiskal delovne izzive, med drugim sodeluje s podjetjem Sport agent, uvoznikom za Mizuno, Merrell in Polar.

Ob vseh obveznostih se trudi za čim več prostega časa z družino, hčeri Sara in Anja štejeta 15 oziroma osem let. »Trudim se, da se razvijata športno vsestransko. Ali se bosta odločili za vrhunski šport, pa je prepuščeno njima,« je strnil misli sogovornik, ki bo čez štiri mesece srečal abrahama.