Tiskane izdaje
Brez skrbi, angleškim krčmarjem še ni zmanjkalo piva, seveda ga je ostalo dovolj tudi za jutrišnji finale svetovnega prvenstva v ragbiju med Novo Zelandijo in Avstralijo. Nekaj vrčkov bo po grlu steklo že danes, ko se bosta na londonskem olimpijskem stadionu za tretje mesto udarila Republika Južna Afrika in Argentina, jutri pa bodo v ragbijskem hramu Twickenhamu še posebej Oceanijci naokoli hodili zelo poplaknjenega grla.
Tudi na igrišču ne bo razvodenele igre, finalni dvoboj med vsemi črnimi (All Blacks), po barvi novozelandskega ragbijskega dresa, in kengurujčki bo sočen, to bo pravi ragbijski ognjemet. Novozelandci so si, skupaj z zadnjim SP leta 2011, po polfinalnem uspehu nabrali že trinajst zaporednih zmag, če jutri zmagajo v finalu osmega SP, pa bodo kot prvi v zgodovini ubranili naslov prvaka in si ga prilastili še rekordnih tretjič. Do zdaj so slavili v letih 1987 in 2011, zanimivo, obakrat na svojih tleh. Tudi Avstralci lovijo, po letih 1991 in 1999, tretjo globalno krono, obe pretekli so osvojili prav na severni polobli, kjer je prvenstvo tudi tokrat. Ne bomo ovinkarili, vsi črni so veliki favoriti in vse razen njihove zmage bi bila prvovrstna senzacija. Zelandci bodo ob slovesu oziroma labodjem spevu tega rodu stavili na izkušnje in igralno mojstrstvo predvsem dveh največjih asov Richieja McCawa in Dana Carterja. »Izkušnje so sila pomembne. Psihična trdnost in telesna vzdržljivost, skupaj s tehnično izvedbo in čisto željo bodo ključne sestavine, pomembne v finalni tekmi,« modruje selektor vseh črnih Steve Hansen. Kapetan McCaw ve, da bo veliko odvisno od igre obeh tretjih vrst mlina, tam deluje tudi sam. V zadnji vrsti mlina bo zagotovo največja avstralska nadloga za All Blacks, rojeni Zimbabvijec David Pocock. »V igri moramo omejiti njegov vpliv, kolikor se le da,« opozarja McCaw, svetovni rekorder po nastopih za državno vrsto, 34-letnik jih je zbral že 147.
Kapetanov soigralec Sam Whitelock pa je s svoje strani dodal: »Lepota tega svetovnega prvenstva je v tem, da vse naše medsebojne tekme do tega trenutka pomenijo zelo malo, vse se bo odločilo v sobotnih osemdesetih minutah igre. Zavedamo se športne zgodovine med obema reprezentancama, a ve se, kaj bo vložek v finalni tekmi.«
Tudi premeteni avstralski selektor Michael Cheika, sicer libanonskega rodu, ve, da jutri zmagovalec pobere vse, poraženec pa bo lahko štiri leta, do naslednjega SP, le objokoval svojo nesrečno in nespretno usodo. »Poglejte, nihče, ki je del tega ragbijskega sveta, ne mara izgubljati,« je povedal preprosto bistvo. Njegovi fantje in Novozelandci se bodo v finalu Rugby World Cupa sicer pomerili prvič v zgodovini tega tekmovanja. »Na tem prvenstvu smo videli veliko tekem s tesnim izidom. V finalu bo zelo pomembno, da bomo imeli pravo ravnovesje med napadom in obrambo,« pa se David Pocock zaveda, da bodo morali za vsako ceno čim bolj omejiti po slogu privlačne, a hkrati tudi ubijalske novozelandske napadalne akcije z ovalno žogo v rokah. Ragbijsko svetovno prvenstvo je eden največjih športnih dogodkov na svetu, duhovni pomen tega športa pa ponazarja tudi naslednji citat: »Nogomet je džentlmenski šport, ki ga igrajo huligani, ragbi pa je huliganski šport, ki ga igrajo džentlmeni.«
