Firence – Na 80. svetovnem prvenstvu v kolesarstvu je obveljala stara resnica, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Portugalec Alberto Rui Costa je ves čas sledil ritmu Italijanov in Špancev, počakal na pravi trenutek za akcijo in si nadel mavrično majico.
Španca Alejandro Valverde in še zlasti Joaquim »Purito« Rodriguez sta poskušala z vsemi zvijačami osvojiti zlato. Vincenza Nibalija sta dala v »sendvič« in ugnala, strpnega Portugalca pa nista pretentala. Taktična bitka je bila silovita, na koncu pa je odločila prihranjena moč. Valverde je dejal, da ni imel moči, da bi sledil Ruiju Costi, Nibali pa je po padcu in lovu glavnine porabil vso preostalo moč v lovu za »Puritom«. Portugalec je najbolje ocenil svojo moč in izračunal vse koordinate napada.
»Kot na vsaki dirki sem imel dobre in slabe trenutke. Slednje sem na srečo dobro prestal. Proti koncu sem se iz kroga v krog počutil bolje, ko sem v zadnjem uvidel, da nas je v igri le še pet, sem začutil, da bi lahko bil to moj veliki dan,« je povedal svetovni prvak in nadaljeval: »Zaključni del je bil res vznemirljiv. Rodriguez je imel med vsemi najmanj izgubiti, saj mu šprinterski zaključek ni ustrezal, zato je tudi največ tvegal. Dva kilometra pred koncem je imel kar zajetno prednost. Izbrati sem moral pravi trenutek, da se podam v lov za njim. Nisem ga želel dohiteti prekmalu, saj bi se v tem primeru zapletla v predolgo taktično poigravanje in bi naju lahko zasledovalci ujeli. Ko sem ga dohitel, sem ostal gluh na njegove 'provokacije', počakal, prišel do sape in šprintal.«
Slovenskim kolesarjem je bilo že na štartu jasno, da od taktičnega načrta selektorja Martina Hvastije ne bo nič. Dež je bil prva velika ovira, druga pa Brajkovičeva bolezen. Težave z želodcem, o katerih sicer ni govoril, a so ga mučile že od prihoda v Firence, so se v dežju stopnjevale. Belokranjec namreč »mokrih« dirk ne prenaša dobro, ker mu telo ne deluje tako, kot denimo v toplem vremenu. Da bo nesreča še večja, je ob prihodu na krog v Firencah še hudo padel Grega Bole. Še preden se je začel razplet, je bila Slovenija »bosa«. Do konca niso prikolesarili niti Kristjan Koren, Matej Mugerli in Borut Božič.
Čast je rešil najmlajši – 21-letni Jan Polanc. Nanj nihče ni resno računal, ker še nikoli ni na dirki prekolesaril več kot 205 km, kolikor jih je na letošnji VN Montreala. A je na 272-kilometrski trasi brez težav v dežju držal visok ritem, ki je odnesel mnoge prekaljene mojstre najtežjih preizkušenj – med drugimi Christopherja Hornerja, Cadela Evansa, Richieja Porta, Bradleyja Wigginsa, Chrisa Frooma, Roberta Gesinka, Alberta Contadorja, Luisa in Samuela Sancheza. Štirideseto mesto in zaostanek dobrih treh minut ne pove veliko o kolesarjenju Polanca, ki je bil vse do razpleta v zadnjem krogu v vodilni skupini. V zadnji krog je celo prikolesaril prvi. »Jasno mi je bilo, da najboljšim ne bom mogel slediti v klancu, zato sem hotel narediti nekaj bolj vidnega,« je pojasnil prvo prečkanje na ciljni črti. »Nisem vedel, kaj naj pričakujem. Moj cilj je bil najprej končati dirko, potem pa pomagati Brajkoviču. Ko mi je Božič povedal, da se Jani slabo počuti in me nagnal, naj kolesarim zase, sem se osredotočil na dirko. Kljub vsemu sem presenečen, da sem prikolesaril do cilja, ker je bila proga zelo zahtevna. Bal sem se padca, ker nisem hotel izgubiti stika. Srečno sem se ognil vsem, tako da sem ohranil energijo,« je vidno zadovoljen »mladinec« v karavani prekaljenih mojstrov opisal najboljšo predstavo, v kateri so tudi favoriti pazili, da so brez težav prekolesarili najbolj stresne trenutke.
Čeprav tudi sam nerad dirka v dežju, se je pametno ognil vsem nevšečnostim. Teh je bilo nešteto. Padci so se denimo kot po tekočem traku vrstili tudi na ravnih delih cestišča ... Prepričan je, da mu je moč in osredotočenost dala visoka motivacija. Selektor Hvastija je bil po polomu glavnega dela ekipe zadovoljen, ker se je izkazal Polanc. Prepričan je, da je pred mladim Kranjčanom lepa prihodnost. To so povedali tudi njegovi šefi. Štirideseto mesto je na tako zahtevni dirki v popolni konkurenci lahko tudi uspeh.