Tiskane izdaje
Ljubljana - Potem ko je Vitalij Kličko pred tednom dni v Moskvi k predaji prisilil tudi nemškega Libanonca Manuela Charra in tako še devetič zapored ubranil naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji po različici WBC, se boksarski svet zaradi njegove starosti in političnih ambicij upravičeno sprašuje, ali je bil to zadnji dvoboj 41-letnega Ukrajinca. Da bi lahko res v kratkem oznanil konec športne poti, je mogoče soditi tudi po njegovem nedavnem pogovoru ta nemški tednik Sport Bild, v katerem se je sprehodil skozi vrhunce svoje uspešne kariere.
Prva profesionalna lovorika (24. oktobra '98): Vitalij je opozoril nase, ko je sredi Hamburga v drugi rundi nokavtiral Nemca Maria Schiesserja in si priboksal naslov evropskega prvaka. »Bil sem prepričljivo boljši in nič živčen. Že takrat me je trener Fritz Sdunek, ki je še vedno kakor moj drugi oče, odlično pripravil za obračun, po katerem sem prav začutil, da je bilo občinstvu všeč, kar sem prikazal. Zmaga me je potisnila iz anonimnosti v Nemčiji.«
Prvi naslov svetovnega prvaka (26. junija '99): Z zmago nad Britancem Herbijem Hidom z nokavtom v drugi rundi se je ovenčal s šampionskim pasom po različici WBO. »Mnogi so se mi tedaj na Otoku še posmehovali, menili so, da nisem iz pravega testa. Ko sem stopil v londonski ring, so mi gledalci še žvižgali, ko pa sem nato njihovega ljubljenca poslal na tla in slavil zmago, so mi isti navijači ploskali.«
Ni prvoaprilska šala (1. aprila '00): Že po slabem letu je izgubil lovoriko, ko je moral zaradi poškodbe rame v deveti rundi predati dvoboj z Američanom Chrisom Byrdom. »To je bil eden najbolj bridkih trenutkov v moji karieri, saj sem zanesljivo vodil po točkah, ko so me ustavile strgane vezi v levi rami. Obračuna res nisem mogel nadaljevati.«
Remi kot velika zmaga (20. julija '02): Kličko je bil neizmerno ponosen, ko je v šahovski partiji remiziral z Vladimirjem Kramnikom. »On je pač genij! Tudi sicer zelo rad igram šah in običajno proti njemu nimam možnosti. A se rad učim. To mi pomaga tudi v ringu.«
Prekinitve ne bi smelo biti (21. junija '03): Razburljiv dvoboj z Lennoxom Lewisom se je končal v šesti rundi, potem ko je prekinitev zaradi globokih ran nad Vitalijevim levim očesom in pod njim svetoval navzoči zdravnik. »Lennox je daleč najboljši boksar, s katerim sem imel doslej opravka. Toda vztrajam, da dvoboja z njim nisem izgubil. Prekinitev je bila napačna odločitev. Dvoboj je bil sicer v Los Angelesu, po njem sem postal znan tudi v ZDA.«
Vrnitev po bratovi zaslugi (11. oktobra '08): Potem ko je za tri leta in 10 mesecev rokavice že obesil na klin, se je vrnil, premagal Nigerijca Samuela Petra in znova postal svetovni prvak združenja WBC. Z Vladimirjem, lastnikom šampionskih pasov po različicah IBF, WBA in WBO, sta se takrat vpisala v zgodovino kot prva brata, ki sta bila hkrati svetovna prvaka v kraljevski kategoriji. »Nisem bil prepričan, ali naj se vrnem. Slednjič me je pregovoril prav Vladimir, ki sem ga naučil boksati.«
Odlikovanje za državne zasluge (3. junija '10): Hans-Jürgen Heimsoeth, nemški veleposlanik v Kijevu, mu je izročil odlikovanje za državne zasluge. »To je eno največjih priznanj v mojem življenju.«
