Tiskane izdaje
Herning – Kdo bi si mislil, da bodo slovenski odbojkarji na EP na Danskem in Poljskem po veličastni uvodni zmagi nad branilci naslova Srbi po najhitrejšem možnem postopku pospravili kovčke in se po zgolj treh tekmovalnih dneh predčasno vrnili v domovino? Četa Luke Slabeta si je spisala najbolj črn scenarij, po porazih s Finsko in Nizozemsko je ostala celo brez repešaža.
Prav kronično že postaja, da slovenski odbojkarji kot po tekočem traku po navdahnjeni in borbeni igri na kolena spravljajo močno favorizirane evropske velesile, ki so tudi na svetovni lestvici uvrščene daleč pred njimi, nato pa se lovijo – in vse prevečkrat tudi klonijo – proti zasedbam, ki so na papirju zlahka premagljive. Seveda še zdaleč ne gre podcenjevati Fincev in Nizozemcev, a že v izločilnih bojih bo jasno vidno, kaj je skrajni domet obeh zasedb, ki sta sneli skalp Slabetovim izbrancem.
Da je bila petkova zmaga nad Srbi eden največjih uspehov slovenske reprezentančne odbojke, so v en glas evforično ocenjevali naši fantje po koncu uvodne tekme na prvenstvu. Da pa jo bodo pozabili in odmislili že na poti v garderobo, so v isti sapi dodali. Očitno se ni dalo. Ko je bilo treba v sobotni tekmi s Finsko potrditi doseženo, so imeli Slovenci že pristrižene peruti. In ko se je ponudil popravni izpit z na papirju najlažjimi tekmeci v skupini C Nizozemci, ki so tudi na svetovni lestvici le štiri mesta pred Slabetovo vrsto, je dokončno zatajila psiha. Bleščeči rezultati iz pripravljalnega obdobja in prvega obračuna na prvenstvu so šli v hipu v nič. Selektor je vsaj podzavestno še računal na pomoč Fincev, ki bi morali v zadnjem dvoboju prvega dela s 3:0 ali 3:1 odpraviti Srbe, pa bi v repešaž namesto evropskih prvakov napredovali Slovenci. A to je bil račun brez krčmarja.
Pokazalo se je, v čem je bila poglavitna razlika med našimi fanti in ostalimi izbranimi vrstami v skupini C. Vsi trije tekmeci so celo poletje pilili formo v močni svetovni ligi, v kateri so se »klali« med sabo, pa tudi s preostalimi velesilami sveta na čelu z Brazilijo in ZDA. Pa Slovenci? Niti v evropsko ligo, ki je edina odskočna deska za preboj med elito, se niso prijavili, ostale so jim torej zgolj prijateljske tekme. Ponovil se je Dunaj 2011: pred njim so izbranci tedanjega selektorja Veselina Vukovića v pripravljalnih obračunih kot za šalo pospravili nekaj velikih nasprotnikov, tudi Bolgare. Letos avgusta in v prvi polovici septembra so med drugim opravili tudi z Belgijci, Slovaki in vnovič Bolgari, pa so se vse tri reprezentance prebile skozi prvo sito na EP, našim fantom se je ta korak ponesrečil.
»Nosim odgovornost za neuspeh. Našel bi lahko veliko izgovorov, od neigranja težkih dvobojev v evropski oziroma svetovni ligi do tega, da sem imel v kadru nekaj debitantov in sem tudi sam novinec. Dejstvo pa je, da nisem izpolnil pričakovanj. Zelo sem razočaran, nisem izpolnil tega, kar sem si zadal, a tak je pač šport. Pokazalo se je moje pomanjkanje izkušenj in preveliko zaupanje v določene igralce,« je krivdo za hitro pot domov na svoje rame prevzel selektor Luka Slabe, ki je prvo veliko tekmovanje v tej vlogi končal prej od pričakovanj. Primerjalno gledano so fantje od predlanskega Dunaja naredili tudi (vsaj rezultatski) korak nazaj.
»Že pred prvenstvom sem napovedoval, da so ekipe v skupini tako izenačene, da ne bo prvega dela nobena preživela neporažena. Seveda sem upal, da bo kratko potegnil kdo drug. Mi smo imeli pred zadnjim dvobojem v rokah to, kar smo si želeli – torej tri točke, ki jih resda nismo osvojili tam, kjer smo pričakovali. V ključnem trenutku smo spet padli pod pritiskom, kar se nam – ne vem, zakaj – na velikih tekmovanjih stalno ponavlja,« je pripomnil Slabe. Tudi med njegovimi izbranci je bilo razočaranje nepopisno, saj so pred prvenstvom v en glas napovedovali vsaj četrtfinale, nekateri so si upali ambiciozno omenjati celo kolajno. Še bodo priložnosti, čeprav zlati generaciji slovenske odbojke ura že pošteno tiktaka.
