Kolajna dosegljiva, a v torek je bil Dugi krepko hitrejši

Kazan – Tudi po 33 letih in podvigu Darjana Petriča, poleti 1982 v Ekvadorju, slovenskemu plavanju ostaja čakanje na novo kolajno svetovnega prvenstva v 50-metrskem bazenu. Damir Dugonjić je na tekmi leta v Rusiji zasedel 5. mesto, bolj kot sicer zelo vidna uvrstitev med izbrano elito na 50 m prsno pa ga je bolel doseženi čas, saj je bil ta krepko slabši kot dan prej v predtekmovanju.

Novega naslova svetovnega prvaka se je veselil 20-letni Anglež Adam Peaty. Po 40 letih in takrat SP v Kolumbiji, ko je dve zlati kolajni osvojil David Wilkie, je postal naslednji Britanec z dvema naslovoma najboljšega na svetu na enem prvenstvu. Po zmagi na 100 m prsno je bil nepremagljiv tudi včeraj, nato je sredo v Kazanu zaokrožil še s tretjim zlatom v reprezentančni štafeti. »V torek sem dosegel svetovni rekord, zdaj pa osvojil drugo in za njo še tretjo zlato kolajno – si tu sploh lahko želim kaj več,« je bil navdušen v družbi poročevalcev z Otoka.

Dugonjić? Slovenske želje o edini plavalni kolajni z velikih tekmovanj, ki je pri naši izbrani vrsti v letih osamosvojitve nimajo, ni uresničil, bolj kot nad 5. mestom, ki si ga je delil z Litovcem Giadriusom Titenisom, pa je bil razočaran nad časom 27,23. »Ko se zdaj ozrem k izidom finala, sem si seveda povsem na jasnem, da je bila kolajna dosegljiva,« je omenil Ravenčan, ugotovitvi je kajpak kazalo prikimati: s časom iz predtekmovanja (26,70) bi bil v včerajšnjem finalu 3., le malce hitrejši (26,66) je bil drugouvrščeni Cameron van der Burgh, reprezentant Južne Afrike.

Vodilni slovenski reprezentant je ponavadi hitro znal oceniti dobre in slabe plati svojega nastopa, tokrat pa mu nikakor ni šlo v račun, kje ga je tako polomil, da je za več kot pol sekunde zaostal za predtekmovalnim dosežkom prejšnjega dne. »Pogosto sem se v preteklosti bojeval z živčnostjo, a tokrat je bilo moje počutje pred štartom prav dobro. Kot sem vam večkrat dejal že v prejšnjih dneh, sem bil ves čas zdrav, ni bilo logističnih zapletov, pravzaprav je šlo v primerjavi z lanskim bolezenskim stanjem med evropskim prvenstvom v Berlinu tokrat vse po maslu. Po dogovoru s trenerjem Matijo Medveškem sem za ta finale ohranil mirno kri in tudi v vodi se mi še zdaleč ni zdelo, da bi bil počasen,« se je prav čudil ob opazki, da ga je že hitro odneslo k desnemu robu svoje proge in tako ni imel idealne smeri plavanja kot tekmeci pred njim. »Torej sem si po nepotrebnem nabiral dodatne metre …« je dejal in nato pričakoval temeljito analizo s trenerjem, ki jo bosta najbrž bolj umirjeno razgrnila vsaj po kakšni prespani noči.

Dugonjić je svoja cilja – olimpijska norma in vsaj ena uvrstitev v finale – dosegel, a če je pred dvema letoma na SP v Barceloni lahko ponosno prikimal oceni, da je za dve 4. mesti porabil vso energijo, bo tokrat po 17. in 5. mestu zapustil Kazan s spoznanjem, da bi bilo moč storiti več. Utrujenosti se po dolgi sezoni, selitvi iz ZDA in bremenu olimpijske norme že po psihični plati ne more izogniti, obenem se zaveda, da ga po kratkem oddihu od prvih septembrskih dni čaka hudo garanje na poti k Rio de Janeiru z vmesnima postajama evropskih prvenstev v zimski sezoni in nato še klasični poletni predstavi v 50-metrskem bazenu.

Omenjena štafetna vrsta Velike Britanije je poskrbela, da so številni gledalci v Areni Kazan tudi včeraj zaploskali svetovnemu rekordu, naše vzhodne sosede je razveselil naslov Laszla Cseha na 200 m delfin, v izjemni predstavi plavalk na 200 m prosto pa je nova ameriška čudežna deklica Katie Ledecky ugnala Italijanko Federico Pellegrini.