Tiskane izdaje
Daegu – Primož Kozmus o kolajni na svojem četrtem svetovnem prvenstvu ni želel razmišljati niti se z njo ni obremenjeval. Sprva je bil celo nastop vprašljiv. Pravi, da ni želel izgubljati energije z mislijo na nekaj, kar je v bistvu viselo v zraku in se je zdelo nedosegljivo. Za misel na zmagovalni oder po letošnjih povprečnih metih – najdlje je pred Daegujem vrgel 77,17 m – ni imel niti realne rezultatske osnove. V Južni Koreji se je krivulja obrnila silovito navzgor: osredotočil se je na izvedbo meta in odpravljanje tehničnih pomanjkljivosti, da sestavi met, s katerim bi se prebil v finale oziroma med osmerico najboljših.
Kaj se je pravzaprav zgodilo po rezultatsko povprečnih kvalifikacijah? Od kod takšen preskok?
Premislil sem, kako izboljšati mete. Jasno mi je bilo, da lahko le večji vložek prinese boljši rezultat. Takšno tveganje pomeni tudi večje napake. Srečen sem, da sem zame zmagoviti met izpeljal brez napake in tako, kot sva ga s trenerjem Marjanom Ogorevcem načrtovala. V tekmi sem užival, dejstvo pa je, da je bila to prva tekma po pariškem SP leta 2005 (osvojil je 5. mesto, op. p.), na katero nisem šel z mislijo na kolajno.
Po prvem finalnem metu je bilo jasno, da ste s 77,50 m na pravi poti. Kaj ste takrat pomislili?
Jasno mi je bilo, da sem izpolnil še drugi cilj in se uvrstil v osmerico, imel pa sem zelo dober občutek, da lahko dosežem precej več. Po metu za kolajno sem upal na 80 m, vendar sem v četrtem in petem poskusu energetsko padel. Na koncu sem se prepustil slavju in užival kot takrat, ko sem osvajal žlahtnejša odličja.
Japonec Kodži Murofuši in Madžar Krisztian Pars sta bila razred zase. O zlati kolajni oziroma obrambi naslova najbrž niste razmišljali.
Kje pa. Po treh serijah pa je bilo že na dlani, da sem v igri za odličje. Le čakal sem na razplet in se pripravljal na morebitni odgovor, če bi me še kakšen od tekmecev prehitel. Bilo je sicer napeto, a se je zame srečno končalo. Murofuši si je zaslužil zlato, saj je nanj čakal do 37. leta. Jaz sem naredil vse, da naslov ubranim, vendar pa sta bila nosilca zlata in srebra precej boljša.
Vaš nastop je presegel vsa pričakovanja. Trikrat ste premagali obljubljeno dolžino 78 m, pristali pa pri 79,39.
Nobenega dvoma seveda ni, da sem zavoljo enoletnega premora letos v najslabši formi v zadnjih sezonah. S trenerjem sva načrtovala, da bi v najboljši letošnji formi lahko vrgel okrog 79 m. V finalu sem, če pošteno priznam, iz sebe iztisnil več, kot sem pričakoval.
Pred finalnim nastopom ste bili skromni. Je bila želena uvrstitev v osmerico izgovor za morebitni neuspeh?
Zelo resno sem mislil, ko sem dejal, da so moje ambicije bistveno manjše, kot so bile na prejšnjih prvenstvih. Na Daegu sem se tudi v tej smeri pripravil. Brez pričakovanj, vendar z željo, da sebe in trenerja ne razočaram. Veliko mi pomeni, da sem osvojil kolajno na način, kakršnega doslej še nisem preizkusil. To je nova in zelo dragocena izkušnja. Olimpijsko zlato mi pomeni največ, toda tudi bron ima svojo neprecenljivo vrednost, ker me je vrnil tja, kjer sem bil.
Ob vrnitvi na tekmovališča ste pomladi dejali, da je vaš glavni cilj London 2012. Tam se boste po mnenju slovitega trenerja Sergeja Bondarčuka in njegovega učenca Sergeja Litvinova borili za zlato.
S trenerjem sva se dogovorila, da bo to sezona lahkotne vrnitve. Se pravi, brez napornh in ubijalskih treningov z veliko časa za regeneracijo.
S kakšnimi občutki gledate potemtakem na olimpijsko tekmo, ki bo čez manj kot leto dni?
Telesno in tehnično ta čas nisem tako dobro pripravljen, da bi se vmešal v bitko za zlato, dobil pa sem pomemben signal, da sem na pravi poti oziroma da imam dovolj rezerve. Gre predvsem za kot izmeta. Če ga bom izpilil, tako kot predvidevam, in se približal robu zmogljivosti, bom imel zagotovo prednost pred tekmeci. Daegu je v bistvu stopnica na poti proti Londonu, kjer bom odločno branil zlato.
