Kukovica: Rezultati so najboljši odgovor dežurnim dvomljivcem

Slabi nastopi na EP so nad atletiko zgrnili oblake sumov, da je voz začel drseti navzdol. Črta uspehov se je zamajala lani ob nepotrebnem izpadu reprezentance iz prve evropske lige, skromen uvod je letos marsikomu nagubal čelo. Olimpijske igre so izbrisale neprijetne spomine, ali obstajajo vzroki za skrbi, pa bo pokazala prihodnja sezona.

Na EP se atleti niso proslavili. Kakšna je vaša ocena?

Naši cilji so bili seveda postavljeni višje, pa se je končalo z nekaj nepotrebnimi spodrsljaji. Brent LaRue je na primer zaradi prestopa izpustil iz rok kolajno. Toda na prvenstvo je treba pogledati še z drugega zornega kota. Glavna tekma sezone so bile olimpijske igre in v Londonu skorajda ni bilo slabega nastopa. Atletiko je povrhu treba obravnavati še v luči globalnega športa. Naj to ponazorim s primerjavo: Italija in Finska kot atletski velesili sta v Londonu opravili zgolj z bronastima kolajnama, praznih rok so ostali Švedska, Belgija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Norveška, Irska, Grčija ... Mi smo se vrnili domov s srebrom.

Bi lahko del krivde za spodrsljaje na EP pripisali stroki?

Po moje ne. Vsi evropski atleti so se ob dveh vrhuncih znašli na neznanem terenu, zato je bilo nekaj negotovosti. Naši trenerji so pokazali, da znajo naravnati atlete na najpomembnejši nastop. Pri posameznikih je bilo sicer nekaj razmišljanj, da bi EP zaradi iger izpustili, a to razumem kot breme odgovornosti pred glavno tekmo leta. Primož Kozmus se je odločil za »korekcijo« vadbe in dokazal, da je bila odločitev pravilna. Želel bi si, da bi znali vsi tako vrhunsko načrtovati.

Pred OI je ogenj v strehi zanetilo črtanje dveh atletov s seznama potnikov za London. Čeprav so igre mimo, ste na seji UO sklenili, da boste sestavili nov dopis za OKS. Kaj vas muči?

Zgodbe s črtanjem atletov so postale stalnica. V Atlanti so manjkali Anja Valant, Matija Šestak in Roman Kejžar, pred Sydneyjem niso potrdili Igorja Primca, Matic Osovnikar in Matic Šušteršič sta nastopila samo v štafeti, letos sta odpadla Nina Kolarič in Boštjan Buč. Ni pravično, da se nekatere športnike nekritično postavlja na piedestal, drugim pa se kljub mednarodni normi odreka pravico do nastopa. V oči bodejo izjave nekaterih, ki so pred igrami javno govorili o poškodbah, celo o treh mesecih izpuščenega treninga, pa so bili vseeno potrjeni. Skratka, želimo, da se vzpostavi enoten meter za vse športnike, namesto da se pred odhodom improvizira s »stroko«.

Dolg seznam kandidatov za OI vas je vendarle razveselil.

Normo je izpolnilo 19 atletov in čeprav so štirje od petih maratoncev z normo B morali ostati doma, je številka za Slovenijo visoka. Račun kaže, da sleherni rod ponudi približno 200 mladih, ki lahko postanejo potencialni vrhunski atleti. Toda pot do vrha je dolga. Ko se skupina izpili, ostanejo dva ali trije. Mislim na vrhunske športnike.

Za mnoge zveze je bil hud udarec minus s Fundacije za šport? Kako ste ga vi preživeli?

Na fundaciji so razpisali 30 odstotkov manj denarja, kar je atletika občutila z 41,1 odstotka manjšim prilivom. Približno enako raven smo zadržali z novimi sponzorskimi pogodbami.

Kako vam je v kriznih časih uspelo zadržati stare in prepričati nove partnerje?

Z dobrimi rezultati in ciljno usmerjenostjo. Seveda ni bilo preprosto, a poiskali smo skupne zgodbe. Gre za poistovetenje podjetja s kraljico športov. Lep primer je pošta z rumeno šprinterico kot zaščitnim znakom hitre dostave. Močan argument je tudi poraba denarja. Pri nas ne izplačujemo nobenih provizij, več kot 80 odstotkov denarja pa se porabi za tako imenovano »atletsko proizvodnjo«, torej za klube, atlete in trenerje.

Koliko denarja letno pa obračate?

Od leta 2004 smo prihodke podvojili. Z dobrih pol milijona na milijon evrov. Natančni podatki so javni in vsakomur dostopni. Veseli me, da smo v kriznem obdobju od leta 2009 naprej uspeli pridobiti več denarja, kot se ga je nabralo v letih konjunkture. Seštevek prihodkov osmih let je 8.329,113 €, porabili smo 8.229.672 €. Vsem atletom brez izjeme smo pravočasno nakazali pogodbeni denar in nikomur ne dolgujemo niti centa.

Atleti potemtakem lahko mirno spijo. Koliko pa zaslužijo letno?

Ne vodimo evidence o njihovih zaslužkih. Vemo le za naša izplačila, torej za denar po sklenjenih pogodbah in nagradah za dosežke. Koliko zaslužijo iz drugih virov, torej z rednimi plačami na ministrstvih (takih je le 10), z osebnimi sponzorji, štartninami in nagradami na mitingih ali z drugimi prihodki in bonitetami, nam ni znano.

Se vam je vložek povrnil z doseženimi rezultati?

Tabela kolajn z olimpijskih iger, svetovnih in evropskih prvenstev za člansko in mladinske kategorije, s sredozemskih iger, univerzijade in olimpijskih dnevov mladih kaže da od leta 2005 naprej ni bilo sezone brez lovorike. Upoštevani sta štadionska atletika in gorski tek, skupaj pa so domov prinesli 60 kolajn. Rezultati so najboljši odgovor dežurnim dvomljivcem, ki nam škodoželjno podtikajo očitke. Bolje bi bilo, ko bi pometali pred svojim pragom.

Kakšna je po vašem mnenju podoba slovenske atletike, kje so njene prednosti in kaj jo žuli?

Atletiko vidim kot najbolj množičen šport v državi, mojo trditev pa lahko podpre več kot 500 tekaških prireditev na leto z več kot sto tisoč udeleženci. Med prednosti štejem vzpostavljeno piramido od šolske atletike navzgor, relativno visoko raven strokovnega znanja in sistematično delo ter organiziranost. Pomanjkljivosti so očitne pri kategorizaciji kot sistemu vrednotenja, infrastrukturi in klubski organiziranosti, ki sloni na amaterizmu.

Je kak segment, ki se vam zdi neizkoriščen?

Rezervo vidim v usposabljanju trenerjev na tujem in oblikovanju strokovnih ekip. Želimo si, da bi se vsak vrhunski tekmovalec lahko oprl na strokovno sestavljeno podporno delovno skupino.

Organiziran trening na tujem ste že ponujali, pa ni bilo odziva. Kako si to razlagate?

Trenerjem in atletom smo predlagali vadbo v navezi z največjimi mojstri po disciplinah. Za met kopja bi lahko sodelovali s Finci, tekači bi se lahko učili v Španiji, skok s palico je doma v Franciji, mnogoboji in kopje na Češkem. Razlogov za zavrnitev ponudbe je najbrž več, na zvezi smo strnili glavne ovire: sprememba načina življenjskega sloga (odsotnost od doma, plačilo odsotnosti), zmanjšanje »avtoritete« trenerja, poraba dela denarja za programe, znanje tujih jezikov in drugačna kultura. Če bi kdo želel, bi pri rešitvi teh zadreg z veseljem pomagali pripraviti operativne pogoje usposabljanja v tujini po meri vsakega atleta ali skupine.

Kmalu se vam bo iztekel drugi mandat. Ko ste prevzeli delo, ste sestavili ambiciozen seznam nalog. Vam je uspelo odkljukati vse točke?

Skoraj vse. Glavni poudarki so bili na pogodbah z atleti in trenerji ter zvišanju prilivov za njihove programe, uvedli smo mednarodno ligo in vzpostavili sistem od otroške in šolske prek mladinske do vrhunske selekcije. Finančno smo podprli od 120 do 130 atletov, članov in mladih, nikogar z izpolnjeno normo nismo pustili doma, poskrbeli smo tudi za maksimalno možno spremstvo reprezentance. Poleg tega smo v Velenju izpeljali EP v krosu, kupili lastne prostore za sedež zveze, prenovili spletne strani in informacijski sistem, kot edina panožna zveza v Sloveniji in v evropski družini smo uvedli ISO standard 9001, redno izhaja tudi naša periodika. Mislim, da se je zveza preobrazila iz tako imenovane »budžetsko podprte institucije« v sodobno in urejeno ter tržno naravnano nacionalno panožno športno zvezo.

Kaj je ostalo na seznamu?

Dve pomembni točki. Naš predlog o drugačni kategorizaciji športnikov je naletel na gluha ušesa, druga črna luknja je dvorana s krožno stezo. Za nami je veliko pobud, zamisli in pogovorov, a do uresničitve žal še ni prišlo. Moram priznati, da pogrešam strateško razmišljanje države o ključnih športnih objektih.

Ob objektih se vsiljuje vprašanje kakovosti. Steza najbolj obljudenega ljubljanskega štadiona v Šiški je dotrajana, zaletišče za skoke se ugreza, dvorana je premajhna ... Na katera vrata ste potrkali, da bi odgovorni objekt redno vzdrževali?

Pobudo smo naslovili na mestno občino, pogovarjali smo se s prejšnjim ministrom Patrikom Vlačičem in Goranom Brankovičem, direktorjem Slovenskih železnic, ki imajo v lasti zemljišče, na katerem stoji štadion. Pa se ni izšlo. Razen dotrajanosti objekta so grozeč problem še visoke najemnine za neljubjanske atlete. Očitno bo reba ponovno sesti za mizo s predstavniki občine in pripraviti bolj »življenjski« pristop k uporabi objektov.

Razen velenjskega Slovenija ne premore kakovostnega mitinga. Kakšna je strategija zveze za večjo prepoznavnost celotne atletike in ne zgolj posameznikov?

Potrebovali bi tri močne mitinge. Ob Velenju še obvezno v Ljubljani, tretji bi lahko bil na Obali ali kjerkoli drugje. Za prepoznavnost je potrebno tudi sodelovanje nacionalne televizije, ki atletiko ignorira. Ob številnih prenosih vseh zimskih dogodkov najdejo termin zgolj za Velenje in nekaj dodatnih informacij. Glavne dogodke bi morali pokriti vsaj z reportažami. Dodatna možnost je bolj aktivna vloga sponzorjev.

Imate še veliko dela in načrtov. Boste kandidirali še tretjič?

Ne vem še, odločil pa se bom pravočasno, da bodo na zvezi lahko poiskali mojega morebitnega naslednika.