Le za prave Irce

Glede na geografsko lokacijo in bližino Anglije bi tudi na Irskem pričakovali, da na piedestalu športov počiva nogomet. A ni povsem tako, angleško prvenstvo je priljubljeno tudi pri Ircih, strasti pa dodobra razvnamejo le galski športi.

Zunaj irskih meja so galski športi skoraj popolna neznanka, poznajo jih le v nekaterih večjih mestih v irski diaspori, kot so London, New York ali Chicago. Delijo se na dve podvrsti, na severu države prevladuje galski nogomet, na jugu pa hurling. Igrišče je za oba športa enako, gre za 120 krat 90 metrov veliko različico nogometnega igrišča, ki ima nad običajnimi goli še pokončni palici, ki tako kot pri ragbiju ali ameriškem nogometu tvorita zgornji del »gola«.

V malem morju pravil se po lastnih besedah izgubljajo tudi pravi Irci, za razumevanje športa pa je dovolj že osnovni paket pravil. Gre za mešanico ragbija in nogometa, pri kateri mora igralec tršo in večjo, a še vedno okroglo žogo voditi po igrišču, jo poljubno podajati soigralcem in nekako zadeti gol. Spodnji, »klasični« del brani vratar, in če žoga konča za njegovim hrbtom, ekipa doseže tri točke, če pa igralec žogo pospravi nad prečko in med pokončni palici, je strel vreden točko. Pri hurlingu so pravila enaka, igra pa je še najbolj podobna lakrosu. S palicami si igralci podajajo žogo, nekoliko večjo od teniške, in poskušajo doseči gol. V galskem nogometu in hurlingu ni ne prekrškov ne ščitnikov na igralcih, zato gre za prave sodobne gladiatorske igre, v katerih za naklonjenost in prestiž v lokalnem okolju lahko igrajo le najmočnejši Irci in Irke.

Znotraj dvoboja ekip se igralci pomerijo tako v hurlingu kot v nogometu, nekateri igrajo v ekipah za oba športa. Zanimivo pa je, da gre za daleč najbolj priljubljen šport v deželi Guinnessa in svetega Patricka, ki pa še vedno ostaja na amaterski ravni, saj igralci nikjer ne igrajo za denar. Tekmovanje je razdeljeno na obračune med vaškimi klubi na spodnji ravni in na tekmovanje med okrožji na nacionalni ravni, ki se konča s superbowlom galskega nogometa. Prestopov v tem športu pač ni, igralec lahko igra le za klub iz vasi, v kateri se je rodil in odraščal, posledično lahko igra le za okrožje, v katerem se njegova vas nahaja. Takšnih okrožij, ki tekmujejo med seboj, je 32, tekmovanje skupinskega dela nima, od prve tekme gre zares.

Tudi tekme v lokalnem okolju so nekaj posebnega, pravi spektakel pa se začne s polfinalom na Croke Parku, s 83.200 sedeži največjem stadionu v Dublinu in na Irskem ter tretjem največjem v Evropi. Gre za dih jemajoče velik objekt, ki na eni strani sploh nima tribune, zato so preostale tri največje tovrstne konstrukcije na svetu. Kako velika je igralna površina in predvsem kako peklensko mora biti vzdušje v finalu, postane jasno šele, ko pogled z zelenice komajda doseže sedeže v zadnji vrsti pod streho, nasprotno pa lahko tudi navijač z najslabšimi vstopnicami na tekmi brez težav spremlja razplet. Ko so ob zadnji prenovi pred 30 leti želeli dograditi še severno tribuno, je mesto prižgalo rdečo luč iz precej nenavadnega razloga – tik za zidovi Croke Parka se nadaljujejo bivalna naselja, in ker je stadion tako velik, prvih nekaj hiš sploh ne bi nikoli videlo sonca, zato so se za dodatnih 30.000 sedežev obrisali pod nosom.

Galski športi so družinski in takšno je vzdušje tudi na stadionih. Ko Croke Park v finalu poka po šivih, je na tribunah precej otrok in nobenega nasilja, le redko pa takšna množica navijačev različnih, tudi rivalskih ekip v sožitju in brez vsakršnih izgredov lahko skupaj navija in uživa. To je bistvo galskega nogometa, 60 minut igre za čast in slavo, nato pa tudi najboljše čaka vrnitev v realni svet.