Londonsko oko: z žogo v Rio

»Ni pomembno, če ne zmagujemo v rokometu, ki so ga poimenovali po prekršku v nogometu. Posebej so zanj zagreti na Balkanu, tekmo med Srbi in Hrvati so igrali močno poraščeni velikani, ki spominjajo na medvede. Še dobro, da se našim fantom ne bo treba pomeriti z njimi,« je povzetek zapisa iz londonskega Timesa, v katerem so se kot v domala vseh britanskih medijih čudili nad nenavadno igro, v kateri se igralci žoge ne smejo dotakniti z delom telesa, ki je narejen za to – z nogo.

Okusi so različni, v Sloveniji bi bili navdušeni, če bi nam »dovolili«, da bi se pomerili s Srbi ali Hrvati. Si predstavljate, kakšna olimpijska vročica bi šele vladala, če bi se danes Uroš Zorman, Vid Kavtičnik, Gorazd Škof in druščina v četrtfinalu pomerili z južnimi sosedi, enimi glavnih favoritov za zlato. In kakšna armada slovenskih navijačev bi se zgrnila na britansko prestolnico … Še številčnejša bi bržkone bila, če bi Božidar Maljković snoval taktiko za preboj košarkarjev v polfinale proti Litvi in kolebal, koga umestiti v začetno peterko, Gorana Dragića, Bena Udriha, Sašo Vujačića ali kar vse tri. Realnost je drugačna, na revanšo Litovcem, ki so v razigravanju za 5. mesto na lanskem EP pri njih doma končali slovenske sanje o olimpijskem nastopu, bo še treba počakati – kot tudi na to, da bodo (če sploh kdaj) reprezentančni dres oblekla vsa naša najbolj zveneča imena. Prav tako ni mogoče zavrteti časa nazaj pri strelu Sebastijana Skubeta, ki v zadnji sekundi tekme za 5. mesto na EP v Srbiji ni zatresel makedonske mreže in nastop v olimpijskih kvalifikacijah je splaval po vodi. A papir prenese tudi sanjarjenje o še bolj raznovrstnem in uspešnem nastopu Slovenije na igrah, ki so jih spet ozaljšali naši najboljši individualni športniki.

Večina med njimi lahko mojstrom žoge (predvsem košarkarske) zavida bogat zaslužek, slednjim manjka olimpijska veličina. Rokometaši so vsaj že občutili draž nastopa na igrah, boja za kolajne s petimi krogi, ki so vredne več kot tiste z EP in SP, še ne. Pred 12 leti malodane zaničevano 8. mesto rokometne čete Leopolda Jerasa v Sydneyju se zdi iz zgodovinske oddaljenosti velik uspeh za našo »kolektivno« (nogomet je tu kategorija zase) srenjo, pri kateri olimpijska suša traja od drugega rokometnega nastopa (11. mesto) v Atenah 2004. Bo v Riu 2016 drugače? Omenjeni panogi imata največ možnosti za preboj, a izhodišči nista enaki. V košarkarskih krogih bodo morali rešiti vprašanje, s kom in s kakšnim reprezentančnim potencialom naprej po domačem EP 2013, morda tudi, kako se prilagoditi uvedbi starostne omejitve za olimpijski turnir (do 23 let), o kateri razmišlja FIBA. Rokometna računica se zdi bolj enostavna – kako v članske uspehe pretopiti šest mladinskih kolajn iz zadnjega desetletja. Se bo brazilska javnost spraševala o smislu nenavadne igre, v kateri se nihče ne sme dotakniti žoge z noge, igrajo pa jo Slovenci?