Tiskane izdaje
Ste opazili, da se v naših zadnjih zapisih o napakah, ki ponavadi kar same poiščejo maratonske debitante, več vrtimo okoli hrane in pijače kot pa okoli teka?
Jasno, teči zna vsak, pravilno jesti - če govorimo o začetnikih v pol- in pravem maratonu - pa bržkone le eden od stotih tekačev. Še bolj razumljivo: premikati noge, tudi nekaj ur, ni taka težava kot, denimo, pred dolgim vadbenim tekom ali pa celo nastopom na Ljubljanskem maratonu, pojesti kakovosten zajtrk.
Ni pameti, ni bolečine
Če se boste kdaj znašli v družbi prekaljenih starih tekačev, ki jih še niso povsem pokosile poškodbe – večino so – bo v tekaškem pogovoru beseda naletela tudi na prehrano. In na tiste nore zgodbe o tem, na kaj vse so včasih ljudje tekli in vseeno dosegali vrhunske rezultate. Recimo, da je Mirko Vindiš, nekdaj vrhunski maratonec, doma iz Ptuja, tekel na zaseko in klobaso, dobronamerni rojaki pa so mu med treningi ponujali še špricer, da bi se odžejal – ne vemo sicer, če ta zgoda povsem drži, sliši pa se dobro in tudi, če ni povsem taka, kot se prenaša med tekaškimi omizji, je legendarni Mirko tekel na domačo hrano, bolj podobno nedeljskemu kosilu kot športni prehrani.
Manj dobri rekreativci bodo znali povedati, da so najboljši osemkilometrski čas dosegli, recimo, v Bohinju, po kratki noči, ko so mešali rdeče vino in črn kruh z zaseko in česnom. Drugi se bodo pohvalili, da je njihov najboljši pol maratonski čas posledica tega, da so dva dni pred tekmo pojedli ogromno kračo in jo zalili s šampanjcem, dan pred tekmo pa so si privoščili pikantne špagete in tri vrčke piva.
Vse to drži, vse te neumne zgodbe so resnične.
In zakaj je tem tekačem uspelo, navkljub neskončno nespametnemu prehranjevanju, ki ni le škodljivo za tek, temveč zelo nevarno obremeni tudi telo? Odgovor: zato, ker so bili na tak način prehranjevanja navajeni. Ni pameti, ni bolečine, bi lahko rekeli zanje...
Zdaj smo pa tam. Pri sicer normalnih ljudeh, ki se skušajo športno prehranjevati, ki na večer pred vadbo ali nastopom ne praznijo vrčkov pozno v noč, pač pa modro odidejo na počitek...
No, pa se vseeno lahko zgodi, da bo razsoden in razumen maratonski kandidat na svojem krstnem nastopu odpovedal, oni, ki pa so prišli na start z okusom piva v ustih, morda pa bo od njih celo kislo dišalo, pa bodo tek brez težav končali.
Brez eksperimentov, prosim
Velika napaka, ki se lahko zgodi maratonskemu devičniku, je, da na dan tekme za zajtrk zaužije nekaj, česar sicer nikoli ne. Seveda v silni želji, da bi svoje telo čim bolje napolnil z energijo. In se zgodi, da ljudje, ki sicer običajno zajtrkujejo kos črnega kruha s salamo in sirom, kar poplaknejo z dva deci vode, na dan tekme zmešajo v jogurt kosmiče, dodajo banano in rozine, nato pa sveže žemljice namažejo z marmelado in vse skupaj poplaknejo z velikim kozarcem sveže stisnjenega pomarančnega soka. Prima – seveda le, če želite kakovostno sprazniti svoje telo, za nastop na maratonu pa je to prava mala tekaška smrt!
Zajtrkovati je treba lahko in enostavno prebavljivo hrano, predvsem pa tako, ki jo je vaš želodec že navajen. Pomembno je, da ta živila niso preobremenjena z maščobami ali mastjo, dobro je, da z njimi povečate zalogo ogljikovih hidratov v jetrih, krvi in mišicah, odkoder bo telo vleklo rezerve, ko bo začutilo potrebo po tem.
Zadevo je treba načrtovati nekaj tednov pred tekmo in to najbolje storite tako, da podobno jeste že pred vašimi dolgimi teki – tako se bo telo navadilo na obrok, s katerimi bose začeli svoj veliki dan.
Tri ure prej
Prav tako pomembno, kot jesti kakovostno in biti na kakovostno hrano tudi navajen, je, da obrok zaužijete pravočasno.
Start pol- in maratona v Ljubljani je ob 10. 30. Kdaj bi torej morali zajtrkovati? Najkasneje do 7.30! Tri ure prej. V času do tekme bo vaš želodec s kakovostnim obrokom že opravil in, kar je zelo pomembno, imeli boste veliko časa, da v miru opraviti vse, kar tekač pač mora opraviti na tisti javki, kamor gre še cesar peš. Zelo, zelo pomembno je, da zaradi treme ne spremenite časovnice vašega siceršnjega jutranjega rituala! Veste, ko telo spravimo v gibanje, naše črevesje včasih začuti, da je v njem nekaj odveč... In to je ena tistih tekaških muk, ki si je ne želite spoznati. Vendar pa si nikakor ne pomagajte z donatom, če tega tudi sicer ne počnete vsak dan!
Preprost nasvet
Piscu tehle vrstic je seveda pred začetkom pol maratonskih nastopov, pa tudi edinega maratonskega, le redko uspelo v miru pozajtrkovati tri ure prej. Kadar pa mu je, je na start prišel že malo lačen. Zadevo je rešil tako, da je dobre pol ure pred začetkom pojedel powerbarovo ploščico in deset minut pred začetkom stisnil v usta energijski gel, ki ga je poplaknil z dva deci navadne vode. In potem je do desetega kilometra ponavadi šlo, v nekaj mlajših letih, dobro.
Na svojem zadnjem pol maratonu pa je vsake pol ure pokončal en gel, začenši tako, da je prvega stisnil v telo že po dobrih treh kilometrih. Tako se mišice niso imele časa izprazniti – a o tem smo že pisali.
Tole lahko zagotovimo: če boste za zajtrk pojedli nekaj kosov kruha z medom ali marmelado (seveda, potem, ko ste to dva tedna počeli vsak dan), če boste pred startom pojedli energijsko ploščico in potem z energijski geli in vodo počeli tako, kot smo na naši spletni strani opisali, ne bi smeli imeti večjih težav med tekom.
Jasno, če ste nekaj mesecev redno tekli, to se ve.
