Mati, policistka in svetovna prvakinja

Previdno jo je vzela iz škatlice: »Zelo lepa je,« je zlato kolajno z drobno izrezljanimi celinami sveta in podobo samostrela predse previdno položila sveža strelska svetovna prvakinja Renata Oražem. »Moj največji uspeh v 32-letni karieri,« je dejala s ponosom v očeh. Pred najpomembnejšo tekmo sezone si je v misli sprogramirala zmago. Ustavil je ni niti močen sibirski veter.

Na strelski sceni je Renata Oražem že več kot tri desetletja. Vadila je z vsemi orožji, tekmovala v vseh disciplinah, v preteklosti z zračno in malokalibrsko puško, zadnja leta pa se osredotoča na veliki kaliber in samostrel. »Res je, obe disciplini sta neolimpijski, a meni ljubši. Z zračnim in malokalibrskim orožjem težko držim stik s konkurenco. Sprijaznila sem se, da olimpijskega duha nikoli ne bom okusila, in ni mi hudo,« je razmišljala 43-letna strelka, ki je na svetovno prvenstvo v Rusijo potovala z reprezentančnim kolegom Robijem Markojo, s katerim sta se pred odhodom lotila zanimivega izziva. »Nisva imela primerne škatle za samostrel, ki bi ustrezala predpisanim meram za letalski prevoz, zato sva krak, ki je pritrjen h kopitu, razstavila in vsak svoje orožje pospravila v kovček od puške. Znova sva ju sestavila na prizorišču. Strelci so naju začudeno gledali, češ da sva bila pogumna, da sva se česa tako zahtevnega in natančnega lotila zunaj mehanične delavnice. Pomagala sta nama še serviserja, ki sicer delata za drugo blagovno znamko, kot jo uporabljava midva,« se je dogodivščine spominjala sogovornica, ki se ponaša z desetimi nazivi najboljše slovenske strelke leta.

Inštrukcije pri Rajmondu

Samostrel je sestavljala prvič. Inštrukcije sta z Markojo dobila pri lastniku treh olimpijskih kolajn Rajmondu Debevcu. V eni uri jima je uspelo. Orožji sta spet razstavila za pot v Slovenijo, ponovno sestavljanje ju še čaka.

Z naslovom svetovne prvakinje je potrdila, da sta delo opravila z odliko. Z zmago se je članica SD Grosuplje postavila ob bok obema kolegoma, Debevcu in Markoji. Legendarni strelec je naziv s samostrelom osvojil štirikrat, prekmurski tekmovalec pa je zmagal v klečečem položaju leta 2003. »Samostrel na 30 metrov je edina disciplina s tem orožjem, v kateri je konkurenca odprta, merimo se ženske in moški. Ženske smo enakovredne moškim tako s samostrelom kot z zračnim orožjem. Moški imajo predpisanih več strelov, a po serijah so rezultati med spoloma primerljivi,« je razkrila Oražmova, ki si puško velikega kalibra izposoja od Debevca. »Zelo mi gre na roko, posoja mi tudi samostrel. Rajmond je tisti, ki me je spoznal s tema orožjema,« je Primorka, ki prebiva na Dolenjskem, hvaležna starejšemu reprezentančnemu kolegu, s katerim se poznata, odkar je začela streljati. »Na treningu si izmenjava kakšne izkušnje, sicer pa je vsak njegov nasvet dragocen in zame dobrodošel,« je izrazila spoštovanje do športnika, ki je nastopil na osmih olimpijskih igrah.

Niso adrenalinski zasvojenci

Tekmovati je začela leta 1983. Ta šport ji je predstavil oče, sicer znan strelski delavec v Portorožu. »Prvih nekaj strelov je zgrešilo tarčo,« se je spominjala spoznavanja s puško. A zelo hitro se je pokazalo, da ima ostro oko in mirno roko. »Vadili smo dvakrat na teden, oče nas je vozil na preizkušnje, že mesec dni po vpisu sem se prvič udeležila občinskega tekmovanja, kar se je nam, otrokom, zdel velik korak. Pokazalo se je, da sem nadarjena za ta šport, v portoroškem klubu so vlagali vame in hitro sem se spoznavala z orožji,« se je spominjala svojih začetkov. Kaj ji je bilo takrat najbolj privlačno? »To, da smo hodili okrog, na poti na tekme in domov se je nabralo veliko dogodivščin. Videla sam tudi nekaj sveta,« je razkrila in dodala, da jo je strelstvo naučilo organiziranosti in discipline ter ji je oblikovalo samopodobo.

Za strelce pravi, da so ljudje z umirjenim značajem. »Radi imamo mir, nismo adrenalinski zasvojenci,« je opisala kroge, v katerih jo označujejo za odgovorno žensko s pozitivno držo in pristopom garaške delavke. Sama zase pravi, da je bojevita. Ne le v športu, tudi na drugih življenjskih področjih. »Ne pustim se kar tako. Rada imam preverjene stvari in občutek varnosti,« je pojasnila.

V uniformi 20 let

Po svetovnem prvenstvu v Rusiji je imela nekaj dni počitka, nato se je vrnila v trenažni proces, včeraj je tekmovala na državnem prvenstvu s samostrelom na Obali, konec meseca jo čaka še finale evropskega pokala z velikim kalibrom v Zagrebu. Oktobra se bo začela nova sezona z zračno puško. Doslej je pozimi v zaprtem strelišču vadila s tem orožjem, preostali del leta pa je trenirala na odprtem z malokalibrskim. »Vse izvira iz treningov z malokalibrsko puško. Primarne štiri prvine so položaj, merjenje, dihanje, proženje. Ko obvladaš mali kaliber, znaš delati tudi z velikim kalibrom in samostrelom,« je še pojasnila sogovornica, ki je v dolgi karieri izkusila tudi številne padce. Kako se pobere, ko ji ne gre? »Premeljem, zakaj je bil rezultat slab. Odgovor na to vprašanje je bistvenega pomena za nadaljnje delo. Če tega podatka nimaš, nastopi problem. Vsekakor pa je treba vse pomisleke sproti razjasnjevati s trenerjem,« je dejala policistka, ki med možmi postave službuje dve desetletji. V specialni enoti vodi oddelek za operativno podporo.

Ko po službi pospravi uniformo ali po treningu v kovček shrani puško, jo doma čaka še en velik izziv – materinska vloga trinajstletnima dvojčkoma Aljažu in Eneju.