Tiskane izdaje
Še pred uradnim tekmovalnim začetkom nove hokejske sezone, ko so v petek zmaji in železarji igrali uvodno kolo v EBEL, se je pri nas hitra igra na ledu znašla v središču pozornosti športne javnosti. Zavrelo je (kot že tolikokrat doslej!) v vrhu Hokejske zveze Slovenije, po obtoževanjih, namigovanjih in verbalnih napadih pa je Matjaž Rakovec vendarle »preživel« glasovanje o zaupnici.
Na mesto predsednika HZS je prišel oktobra lani, se odtlej srečeval tudi z nepričakovanimi ovirami, z novimi sodelavci pa si je začrtal pogumno pot s silno ambicioznima ciljema – uvrstitvijo slovenskih reprezentantov na OI ter organizacijo SP skupine A v Sloveniji. O tem kot tudi nesoglasjih v zvezi ter slovenskih izzivih v EBEL je spregovoril posebej za Delo.
Gospod Rakovec, ko sva se dogovarjala za ta pogovor in ste nam razgrnili svoj do minute poln urnik, v katerem se prepletajo različne poslovne obveznosti in potovanja, se nam je pri priči utrnila misel o vsebini uvodnega vprašanja – od kod in zakaj črpate čas, energijo in nenazadnje željo, da se ukvarjate tudi z vedno znova nepredvidljivimi izzivi v vlogi predsednika HZS?
Najprej vam moram povedati, da najbolje delujem, ko sem v polni obremenitvi. Kadar je najhujša gneča, je motiv na najvišji ravni, temu primeren je tudi učinek. Seveda je pri vsem tem, naj si gre za moje poslovne obveznosti ali pa te na HZS, ključna urejena organizacija. Imeti moraš zanesljive sodelavce in usklajene obveznosti. Svoji ekipi moraš zaupati, konkretno pri hokeju pa je moja naloga zagotoviti finančno poslovanje. Jaz sem organizator in tudi najodgovornejši, saj se nenazadnje podpišem pod sleherni pomemben dokument. Zato si seveda želim, da vse teče po urejenih tirnicah. Pri vsem ne gre toliko za čas, kolikor za ustrezno organiziranost.
Ste morda prav to, torej bolj razvejano razdelitev vlog, pogrešali pri prejšnjem vodstvu. So bile ključne odločitve zgolj v rokah enega ali dveh posameznikov?
Nedvomno je razlika opazna. Ne bom rekel, da je o vsem odločal le posameznik, a šlo je za peščico ljudi. Današnji čas zahteva korak naprej. Kot ste že slišali na seji skupščine, poskušamo prenesti model vodenja uspešnega podjetja tudi na področje športa. Sploh sem prepričan, da bi se slovenski menedžerji ali predstavniki vodilnih podjetij morali pogosteje lotevati izzivov tudi v športnem svetu. Seveda bi morali nadzorovati porabo denarja. Tako kot pri nas, kjer smo pri Zavarovalnici Triglav pri vseh pogodbah uvedli protikorupcijsko in provizijsko klavzulo. In če se to krši, ima zavarovalnica vso pravico denar zahtevati nazaj. Gre za pomoč športu, kulturi, šolstvu in še nekaterim dejavnostim.
Omenili ste provizijo, prav pri tej naj bi bilo jedro spora med vami in nekdanjim predsednikom Nestlom Aljančičem, kajne?
Drži, gre dejansko za medgeneracijski spor. Dolgo je bila takšna oblika delovanja s provizijami pri slehernem sklenjenem poslu razumljiva. V časih denarne krize je pokroviteljev iz dneva v dan manj, tudi volonterstva je med ljudmi, razumljivo, manj. Zato so nujne nove oblike organiziranosti. Seveda mora biti vsak za svoje delo plačan, tudi brez pogodb z revizijsko hišo, računovodskim servisom, odvetniki ne gre. Tisti, ki jih je baza izvolila, ne smejo dobivati posebnih ugodnosti. Naše šestčlansko predsedstvo je pri priči sprejelo sklep, da kdorkoli od nas, torej članov predsedstva pridobi kakšno sponzorstvo, ni upravičen do kakršnekoli provizije. Če je drugače, je to zame nesprejemljivo in škodljivo za slovenski šport.
Pa vendarle, ko so se strasti le umirile – kako gledate na dogajanje minulo sredo v olimpijski sobi tivolske dvorane? Za vas je bila to tretja seja skupščine, odkar ste postali predsednik HZS.
Ko premislim po prespani noči ali dveh, sem lahko zadovoljen, da je vse skupaj minilo v relativno mirnem duhu. Na to sejo sem se dobro pripravil, ohranjal ozračje na primerni ravni, tudi moj odnos do govorcev ni podpihoval ognja. Le na koncu se mi je zdelo neodgovorno, da je devet posameznikov zapustilo prostor, potem ko se ni strinjalo z razpletom glasovanja o moji zaupnici. To se mi zdi vendarle neodgovorno do članstva v HZS in tudi svojih igralcev. In če mi dovolite malo ostrine, zdaj pričakujem, da jih bodo v vodstvih njihovih klubov vprašali o odgovornosti. Saj gre vendarle za skupno slovensko hokejsko zgodbo, ne pa za kuhanje mule.
Kaj pa tisti nesrečni statut, ki naj bi ga vi spreminjali?
Vse je jasno, zgodbo so mi podtaknili, šlo je za orodje tistih, ki so proti meni vodili umazano igro. Na srečo sem imel vse dokumente in dokaze, v katerih je vidno, da pri spreminjanju nisem sodeloval. Povrhu pa so spremembe takšne, da se jaz vsebinsko z njimi nikoli ne bi strinjal.
Toda Slavko Kanalec, prvi mož Jesenic, je omenil, da se vse suče okrog denarja in so nekatere obtožbe povsem nesmiselne, tudi ta okrog statuta, in le malce za okras. Olimpijin predsednik Mitja Mejač pa vam je omenil, da je odmev zadnjih dni pred skupščino vrgel zelo slabo luč na hokej in posledično tudi pokrovitelje …
Vsi dobro vemo, kako pomembna je vloga denarja na športni sceni, tu nam ni treba ničesar skrivati. Bolj kot goli denar je zame pomembno sodelovanje gospodarstva, ki lahko prispeva k ureditvi razmer v določeni športni panogi. Okrog pripombe gospoda Mejača pa prav tako ni nobenih dvomov. Duh je ušel iz steklenice, toda obenem je seja skupščine ponudila odgovor v pravo smer. Javnost je spoznala, kako bo v prihodnje delovala HZS.
Boste preživeli v mejah začrtanega proračuna, ki, kolikor vemo, znaša 1,1 milijona evrov za leto 2011? Na novinarski konferenci pred sejo skupščine ste omenili, da ste doslej izplačali 950.000 evrov.
Vse ohranjamo pod nadzorom, ostajajo še tekoče obveznosti in posojila. Dolgov pa je še dobrih 800.000 €, pričakujem pa, da bomo v treh letih prišli na zeleno vejo, najpozneje pa do konca mojega mandata.
Prvi naslednji veliki projekt je svetovno prvenstvo skupine B, aprila 2012, za katerega pravite, da bo premierno v Stožicah. Imate že vsa zagotovila o ledeni ploskvi v dvorani, kjer doslej hokejskih tekem še ni bilo?
Ko sem se prvič o tem pogovarjal tako na Mestni občini Ljubljana kot tudi Zavodu za šport, sem prejel izjemno pozitiven odmev. Tudi hokej je namreč na seznamu prioritetnih športnih panog pri nas, v Stožicah se ponuja možnost za tekme ob tribunah za 10.000 gledalcev. V takšnem ozračju slovenski hokejisti doma v skupini B še niso igrali, lahko si mislite, koliko bi takšen dogodek prispeval k popularizaciji hokeja.
Kaj pa skupina A pri nas, o kateri nam je nekoč pripovedoval vaš predhodnik Nestl Aljančič?
Prav to prvenstvo drugega razreda bi bilo že lahko prav lepa odskočna deska k prirejanju tekmovanja najvišje ravni. Prepričan sem, da bi lahko izvedli SP skupine A, in sicer leta 2018.
Pa bi se pri prirejanju združili s katero od sosednjih dežel, denimo Avstrijo ali Madžarsko?
Menim, da ne bo potrebe. Prvenstvo bi radi gostili v Stožicah in prenovljeni Podmežakli na Jesenicah.
Pri boju za pridobitev prvenstva boste zagotovo morali sodelovati tudi z Aljančičem. Vaš odnos z njim, ki ohranja ugled najvplivnejšega slovenskega športnega funkcionarja v vrhu katere od mednarodnih zvez, pa sodeč po zadnjih tednih ni bleščeč …
Ne glede na zadnje razhajanje ali spopad, menim, da še naprej lahko sodelujeva. Nenazadnje bi bilo prvenstvo v Sloveniji tudi zanj izjemen uspeh, vsi dobro vemo, koliko je doslej pomagal pri kandidaturah za različna tekmovanja. Predsedstvo naše zveze pa podpira njegovo članstvo v svetu IIHF in tako bo tudi v prihodnje.
Prav tako zelo visok cilj se nam zdi uvrstitev slovenske reprezentance na olimpijske igre, na katerih naša hokejska vrsta v vseh letih samostojnosti še ni nastopila.
Seveda nam je žal, da letos nismo obstali med najboljšimi, saj je na poti do OI zelo pomembno, da bi si pridobili ugled večletnega udeleženca skupine A. Vendar sem v Bratislavi spoznal marsikaj, predvsem sta me navdušila pozitivni duh v slačilnici ter strokovna roka Matjaža Kopitarja in njegovih sodelavcev. Selekcija bo v prihodnje široka, kolikor je pač to pri nas možno, glavni trener bo sestavil seznam 50 igralcev in jih preverjal na zborih med sezono.
Baza igralcev pa, seveda z izjemo tistih, ki igrajo na tujem, prihaja iz Podmežakle in Tivolija. Bosta naši moštvi po denarni in tudi tekmovalni plat kos izzivom EBEL?
Slovenski klubski hokej je bil pred križiščem, z vstopom v to tekmovanje je izbral pravo smer. Nihaš pa med vzponi in padci. Olimpija je bila v finalu, pa že v naslednji sezoni ni igrala niti v končnici. Zdaj se njena krivulja spet vzpenja. Na Jesenicah se ta čas soočajo z dolgovi iz preteklosti, vendar prav takšno urejeno in odmevno tekmovanje vsakogar vedno znova podžge k delu. Zato me ne skrbi za naši moštvi.
In še zadnjič vprašanje okrog poteze, s katero ste prvič razjezili del hokejske zveze, tudi nekdanjega predsednika Aljančiča. Je bila zamenjava selektorja Johna Harringtona korektna in pošteno izpeljana?
Bolj korektno je ne bi mogli izpeljati. Sekretar zveze Dejan Kontrec, ki me dnevno navdušuje s pozitivnim pristopom, se je odpeljal v Italijo, sporočil gospodu Harringtonu mojo odločitev, o kateri dotlej nisem govoril še nikomur. Šele po Kontrečevi vrnitvi sem o tem vprašal člane predsedstva, ki so prikimali zamenjavi. Podobno kot v podjetju sem odgovoren za odločitev. Sprejel sem jo, ker verjamem, da bodo odnosi znotraj reprezentance in tako tudi uspehi na višji ravni kot doslej.
