Metod Ropret: Vse je podrejeno članskemu EP 2019 v Sloveniji

Slovenska moška odbojkarska reprezentanca ne spi na lovorikah zadnjih dveh let, temveč premika mejnike vedno višje. Po srebru na predlanskem EP in lanski premieri v svetovni ligi si je pred dnevi prvič zagotovila tudi nastop med elito na SP prihodnje leto. Predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret se trudi, da bi OZS uspešno sledila tem uspehom.

Domnevam, da po novem podvigu slovenske odbojke čestitke kar dežujejo ...

Odziv je bil res izjemen, v državni, strokovni, lokalni javnosti bistveno večji, kot ga je med kvalifikacijskim turnirjem izkazoval obisk v Stožicah. Očitno se tudi Slovenci zavedamo, kako velik uspeh je za tako majhno državo uvrstitev na SP, sploh v tako razširjenem in visoko konkurenčnem športu. To je nov mejnik ne le v slovenski odbojki, temveč v športu nasploh.

Verjetno ste čestitke prejemali tudi iz tujine. Kako mednarodna javnost gleda na slovensko odbojko? Smo še vedno »underdog«, vsak naš tovrsten podvig pa presenečenje?

Nikakor. Takoj po turnirju sem prejel klic predsednika Evropske odbojkarske zveze (CEV) s čestitkami. Njegov komentar je bil zanimiv: »Verjamem, da ste veseli in ponosni na doseženo, v očeh nas, ki stojimo zunaj vaše emotivne zgodbe, pa je to enostavno nekaj, kar vam pripada. Slovenci ste v zadnjem obdobju storili takšen preskok, da vam udeležba na SP pripada, vse drugo ne bi bilo pošteno.« To je zgolj tekmovalni vidik, izpostavil pa je še, da je postala Slovenija vzorčen primer, da je mogoče z izjemno omejenimi sredstvi in z ogromno vloženega truda marsikaj doseči, in to v izjemno kratkem času.

Kaj krstna uvrstitev na SP potegne za seboj?

Zaključili smo eno etapo na poti. Ta uvrstitev je bila naša velika želja, zavedali smo se tudi stroškov, ki jih organizacija kvalifikacijskega turnirja prinaša. Odločitev za kandidaturo je zrasla že v sodelovanju s prejšnjim reprezentančnim vodstvom, je pa tudi novi selektor izjemno pozdravil to možnost in priložnost igrati pred domačim avditorijem.

Ste imeli ob oddaji kandidature kake pomisleke?

Ne. Dobro, finančni obstajajo vedno, mi kot majhna zveza z omejenim proračunom si tovrstne podvige zelo težko privoščimo in moramo tehtno razmisliti, preden se vanje spustimo. Letošnje leto bo izjemno finančno zahtevno in intenzivno, toda moja ocena in perspektiva razvoja tega športa je, da če ponujenih priložnosti ne bomo ocenjevali kot naložb, športa ne bomo dvignili na raven, ki si ga ta hip zasluži. Na nas, na zvezi, je, da materialno podstat stabiliziramo, nobena skrivnost pa ni, da imamo na tem področju nekaj težav. Letošnji proračun zveze je izjemno visok, blizu smo temu, da ga zapremo, potrebnih bo še nekaj naporov. Letošnje leto ocenjujemo kot naložbo za razvoj in prihodnost odbojke, končni cilj, ki ga zasledujemo, pa je EP 2019 v Stožicah, ki bo reprezentanci doma ponudilo priložnost nadgraditi dosedanje uspehe, zvezi pa dokončno sanirati svoje stanje.

Vložili ste kandidaturo za (so)izvedbo moškega članskega EP 2019, kako daleč je postopek?

Tik pred iztekom roka za oddajo ponudb je bila skupna kandidatura Francije, Belgije, Nizozemske in Slovenije edina, ki je uradno prispela na sedež CEV. Zavedamo se, da naša ponudba v celoti ne izpolnjuje pričakovanj zveze, ki so precej narasla, ko govorimo o finančni udeležbi, participaciji. Ocenili smo, kje je naš realen potencial, in oddali takšno ponudbo, v kratkem bo sklican sestanek z vodstvom CEV, na katerem si bomo skušali stališča pojasniti in zbližati do te mere, da bo kandidatura lahko tudi formalno potrjena. Slovenija bo soprireditelj druge ravni, torej bo gostila tekme od skupinskega dela do polfinala, finale pripade nosilki kandidature Franciji, ki bo posledično gostila tudi kongres CEV, nanjo pa zato pade največje denarno breme. Zavedam se, da bodo pogajanja s CEV trda, da bo nasprotna stran želela zvišati našo ponudbo in si pridobiti izdatnejši del prihodkov od tega dogodka, na nas pa je, da se pametno in v okviru realnih zmožnosti izpogajamo.

Pet slovenskih kvalifikacijskih tekem v Stožicah si je ogledalo 3475 gledalcev. Ste zadovoljni z obiskom?

Ne, pričakoval sem večjega. Od naše športne javnosti pričakujem, da pride gledat svojo reprezentanco. Razumem, da nasprotniki niso bili atraktivni do te mere, da bi privabili veliko število navijačev, sem pa nekoliko razočaran, da ne prepoznamo lastne kakovosti in vrhunske odbojke, ki nam jo ti fantje prinašajo. Zavedamo se, da je to tek na dolge proge, moramo vztrajati, se dokazovati, fantje pa nas iz tekme v tekmo prepričujejo, da si zaslužijo našo pozornost. Smiselnost Stožic? Novi selektor je izpostavil zanimivo podrobnost: presenetilo ga je, da ta reprezentanca odlično deluje v velikem prostoru, v velikih dvoranah. To je eden od argumentov, da nadaljujemo v tej smeri.

Koliko zaslug za preboj članov na SP si lasti zveza?

Ne želimo si lastiti zaslug, se pa tudi mi čutimo del tega uspeha. Morda v preteklosti kdaj ni bilo tako, v zadnjem obdobju pa je tudi odnos vodstev reprezentanc in igralcev do zveze drugačen, saj razumejo, da je naše medsebojno sodelovanje nujno potrebno za tovrstne uspehe. Mi ne moremo igrati ali voditi ekipe, lahko pa ustvarjamo primerne razmere za delo, nad katerimi se ni niti Gianijev niti zdaj Kovačev ali Chiappinijev štab nikdar pritoževal. Zveza mora poskrbeti, da v pravem trenutku, primerno svojim zmožnostim, pripelje v Slovenijo pravilno izbrana tekmovanja, kar nam v zadnjem obdobju zelo dobro uspeva. Vedno se ob oddajah kandidatur posvetujemo s strokovnimi štabi in iščemo tisti trenutek, ko potrebujemo domač parket, da lahko naredimo še korak več. Na zadnjem kongresu CEV v Luksemburgu so objavili tabelo, na kateri je Slovenija po številu organiziranih dogodkov tretja v Evropi. Resda tekmovanja izvajamo z omejenimi stroški in ogromno prostovoljci, kar pa ničesar ne spremeni.

Dotakniva se izbora novega moškega selektorja. Je odziv 30 uveljavljenih trenerskih imen z vsega sveta na razpis osupnil tudi vas?

Pričakovali smo veliko zanimanje, zato smo tudi ubrali to pot, tudi Andreo Gianija smo dobili na ta način. Nabor imen potencialnih kandidatov za vodenje slovenske reprezentance pa je bil presenečenje tudi za nas.

Lahko, za predstavo, navedete ime katerega od kandidatov z vrha seznama?

Seveda, saj ni nikakršna skrivnost. Po spominu so bili na seznamu Francoz Philippe Blain, Argentinec Javier Weber, Alberto Giuliani in vsaj še pet Italijanov ... Res izjemna imena, vsako od njih dovolj kakovostno, da bi zasedlo izpraznjeno mesto. Naša usmeritev že od začetka je bila poiskati profil nekoga podobnega, kot je Giani, očitno je to model, ki v tej reprezentanci daje rezultate. Gospod Kovač je bil izjemen igralec, nosilec zlate olimpijske kolajne, trikrat najboljši trener v Italiji, torej ima v sebi prav to italijansko šolo, način razmišljanja in treniranja. To smo iskali in očitno tudi dobili. Prevladala je njegova želja, da prevzame to reprezentanco. Tudi igralci zaenkrat delijo naše mnenje, da je bila izbira zelo posrečena.

Ko je bil Giani še trdno v sedlu, ste dejali, da boste razumeli kot osebni poraz, če se bo hitro poslovil s selektorskega stolčka. Ste njegovo slovo potem dejansko doživeli kot osebni poraz?

Sem, in še danes tako razumem. Upam, da bodo nastopile okoliščine, ko se bom tega vtisa razbremenil, kajti počasi bo na dan prišel tudi nov koncept razporeditve tekmovanj v okviru svetovne lige. Ko bo to uradno in znano, bomo vsi bolje razumeli, kaj in zakaj se nam je zgodilo. Andrei je pogodba potekla, imel je možnost izbire, pri nas je delo opravil izjemno, do njega smo bili korektni, vzajemno razumevanje je bilo zelo dobro. Spoštujemo, da se je odločil drugače in odšel. Ne skrivamo, da smo bili tisti trenutek žalostni, razočarani, sam tedaj nisem našel logične vsebinske razlage te odločitve, zdaj mi počasi postaja jasno. Veliko se je govorilo o financah, toda v zadnjih pogajanjih do nekih konkretnih, natančnih številk sploh nismo prišli, kar pomeni, da so odločitev bržčas pogojevale tudi neke druge okoliščine.

Obe članski reprezentanci imata zdaj tuja selektorja. Je to nezaupnica domači stroki?

Je že tako, da ni nikoli prav za vse. Moramo se držati načela, da so naše reprezentance vodene strokovno in z vrhunskimi strokovnjaki, ki pa morajo imeti obenem v svojih štabih za pomočnika tudi enega od domačih trenerjev. Ocenjujem, da je ta hip primerno in pravilno, da članski izbrani vrsti vodita res vrhunska tuja strokovnjaka ob sodelovanju domačih, da pa vse ostale selekcije vodijo domači trenerji.

Junij bo za moško reprezentanco brutalen mesec, saj jo čakajo turnirji drugega razreda svetovne lige v Koreji, na Japonskem in v Egiptu. Kaj je bila vaša prva misel, ko ste videli razpored in prizorišča?

Prva misel je, da ste pozabili gostiteljico sklepnega turnirja Avstralijo, kamor bo tudi nujno iti. Prav ste rekli: pred fanti je brutalen mesec, a med njimi ni nobene dileme. Pripravljeni so, vedo, kaj jih čaka, pred seboj imajo jasen cilj. Do konca kvalifikacijskega dvoboja z Belgijo pa je obstajala možnost, da bi bilo poletje še bolj brutalno, če bi morali takoj po svetovni ligi odigrati še 3. kvalifikacijski krog z izjemno zahtevnimi tekmeci, z Belgijo, Nemčijo, s Slovaško. Po takšnem scenariju oditi še na EP z visokimi ambicijami bi bilo enostavno nemogoče. Na vsakem sestanku izpostavljam, da to, kar počnejo sestavljalci koledarjev, ni humano. Po mojem mnenju bi bilo možno obsežnost kvalifikacij zmanjšati, s čimer bi igralci pridobili nekaj časa, da bi bili del poletja doma, z družinami, da bi uživali dopust, si odpočili, zacelili poškodbe.

Mnenja se krešejo tudi glede kvalifikacij za OI, ki ostajajo domala edini še neosvojeni cilj moške reprezentance ...

Sistem, ki omogoča nastop na OI, je v mojih očeh vsaj nepravičen, če ne celo neumen, zagotovo pa privilegira določene reprezentance, drugim, tudi nam, pa nastop izjemno otežuje ali celo onemogoča. Jaz ta kvalifikacijski sistem ocenjujem za absolutno neprimeren.

Slišite kdaj kritike, da na račun članov, ki so zagotovo upravičeni do maksimalne podpore, zapostavljate druge selekcije?

Slišim, a jih argumentirano ocenjujem kot neutemeljene in neosnovane. V zadnjem obdobju bistvenih razlik med številom pripravljalnih in tekmovalnih dni med moško in žensko člansko reprezentanco ni bilo, resda pa uspehi za seboj potegnejo nekoliko več tekmovanj. Če se nekdo uvrsti na SP ali v nek drug tekmovalni rang, je naloga zveze, da mu sodelovanje omogoči.

V kakšni kondiciji je OZS?

Ne bom rekel, da nam cvetijo rože, verjetno nikomur v slovenskem športu ne. Če začneva s kadrovsko kondicijo, bom uporabil primerjavo z Nizozemsko, ki mi jo je ponudil delegat v kvalifikacijah za SP: na naši zvezi je zaposlenih pet ljudi, na nizozemski jih je bilo do nedavnega 90, po drastični reorganizaciji jih je zdaj 40. Majhno število ljudi, ki ga imamo, včasih pripelje tudi do konfuznih situacij, a vsi dajemo vse od sebe in se trudimo. Finančno stanje: v zadnjih letih smo poslovali pozitivno, sicer manj, kot bi si želel, kajti naša ambicija je to stanje enkrat za vedno sanirati in se nehati ukvarjati z dolgovi. Proračun se je izjemno povečal, letošnji presega 1,7 milijona evrov, ob nastopu funkcije je bil limitiran med 600.000 in 800.000 evri. Vsa sredstva vlagamo zgolj in samo v razvoj selekcij, priprave in tekmovanja. Moj končni cilj je, da se vseh teh bremen znebimo z izvedbo EP 2019, ki z novim formatom zvezi lahko prinese prihodek, ki bi omogočal ne le sanacijo preteklega stanja, temveč dal tudi potencial za prihodnji razvoj.

Kakšna je prihodnost slovenske odbojke?

Tokio 2020, brez dvoma!