Tiskane izdaje
Cucherat je leta 2009 v Milanu v neposrednem dvoboju s slovenskim tekmecem končal Petkovškov niz treh zmag na evropskih prvenstvih, lani je naslov ubranil, a našega telovadca zavoljo poškodbe v Birminghamu ni bilo. Tudi letos je Francoz enkrat že ugnal Ljubljančana, in sicer na uvodni tekmi sezone svetovnega pokala v Cottbusu, v Parizu pa je nastope končal že v kvalifikacijah. Kljub spodrsljaju na zadnji tekmi pred EP je seveda še vedno veljal za enega favoritov, Petkovšek ga je vedno znova izpostavljal kot glavnega tekmeca, nad njegovo napako pa na koncu le ni bil zelo presenečen.
»Zadnje čase je imel nekaj težav, nekatere prvine so mu povzročale precejšnje preglavice in se jih je loteval že kar z manjšim strahom. Tudi tu ni bil najbolje razpoložen, očitno je zašel v manjšo krizo. Vsakemu se lahko zgodi, da pride trenutek ali pa tudi daljše obdobje, ko ti ne gre. Lahko se odlično pripravljaš, si v odlični formi, prvi favorit, pa padeš tik pred zdajci v takšno čustveno ali pa telesno krizo, da ne moreš verjeti, da si to ti,« je o Cucheratu, ki je po padcu ostal tudi brez finala na drogu, dejal Petkovšek.
Kljub temu po njegovem mnenju finale ne bo zelo oslabljen, saj lahko vsaj trije telovadci enakovredno nadomestijo Cucherata. Nevaren bo prekaljeni Grk Vasileios Tsolakidis, ki pa je vendarle zelo negotov v svojih nastopih in pogosto naredi napako, pa Marcel Nguyen, ki bo na domačem terenu še posebej motiviran, za nameček pa se je včeraj preizkusil v finalu mnogoboja, tako da je že dodobra opravil s tremo. Hkrati drži, da njegova izvedba ni med najlepšimi in da sestava z izhodiščno oceno kar 16,700 ni nikakršna prednost. Na drugi strani je pri Epkeju Zonderlandu (drugi finalisti ne predstavljajo resne grožnje za zmago) položaj ravno obraten, je zelo zanesljiv, v kvalifikacijah se je predstavil z vajo z izhodiščno oceno 16,000, a so mu sodniki za izvedbo namenili kar 9,525, tudi več kot Petkovšku. »Epke ima skoraj zagotovljeno kolajno, vsi štirje pa smo ob vrhunski izvedbi sposobni poseči v zgornjih 15 točk,« je prepričan eden najboljših slovenskih športnikov v zadnjem desetletju.
Če bi naš telovadec v finalu nastopil med zadnjimi, bi bržčas lahko tudi taktiziral in mogoče tako kot v kvalifikacijah nastopil z lažjo sestavo (izhodišče 16,200). A žreb je določil, da bo za bradljo poprijel že drugi, kar seveda dodobra spremeni položaj, zato bo najverjetneje šel na vse ali nič in dodal izhodiščni vrednosti še tri desetinke. »Če bi mi šel razplet na roke, bi lahko zmagal tudi z lažjo sestavo, gotovo pa bi z njo lahko dobil eno od kolajn. A po tolikih osvojenih odličjih, od tega štirih zlatih, se vprašaš, ali je smiselno štartati na zanesljive stopničke, če bi lahko s težjo sestavo graciozno premagal vso konkurenco. Slednje je na čustveni ravni večja vrednota in mi pomeni veliko več, nenazadnje gre tudi za prestiž. In resnici na ljubo se s 3. mestom, razen če se ne počutim zelo slabo, ne sprijaznim več. S počutjem je pa tako: včasih se zbudiš in se počutiš kot cunja, kot stokilska vreča cementa, brez mišic, prazen, brez energije in potem ni mačji kašelj narediti težjo vajo. Tako je bilo denimo letos v finalu Pariza, kjer sem zelo trpel, a da sem ugnal Feng Zheja, sem se moral odločiti za težjo različico in s skrajnimi močmi sem še zbral toliko energije, da sem zmagal,« je med včerajšnjim mnogobojskim finalom razmišljal Petkovšek, ki zanimivo gleda tudi na svojo vlogo prvega favorita za zlato kolajno: »Ko si toliko časa v vrhu, se znajdeš v zelo neugodnem položaju. Namreč, da sploh ne moreš več presenetiti, navdušiti, ampak lahko le razočaraš. S tem ni lahko živeti, a to je kruta realnost ...«
