Mitja Petkovšek: Telo samo opozori, kdaj pretiravaš

Mitja Petkovšek vadi v telovad­nici na Tivolski cesti od šestega leta, skupno 28 let.

Objavljeno
29. oktober 2011 21.01
Posodobljeno
30. oktober 2011 07.00
Mojca Finc, šport
Mojca Finc, šport
Študijska telovadnica, drugi dom dvakratnega svetovnega in štirikratnega evropskega prvaka Mitje Petkovška, se je v deževnem jutru zdela še starejša in še bolj uboga kot sicer. Zob časa jo je opazno načel. A turobno, sivo, razpadajoče ogrodje je skrivalo živahno vsebino. V telovadnici, v kateri so brneli glasni grelniki, so se za jutranjo vadbo ogrevali dobrovoljni telovadci. Veder, ki so jih ob deževju pogosto nastavili zaradi puščanja strehe, ni bilo. »Pravijo, da šampi(n)joni rastejo v vlagi in temi,« se je pošalil Petkovšek. »Vsega smo vajeni. Kakorkoli že, ta dvorana ima dušo.«

Mitja Petkovšek vadi v telovad­nici na Tivolski cesti od šestega leta, skupno 28 let. »Tudi kaloriferji ne segrejejo prostora. Ko se temperatura zunaj spusti na 10 stopinj Celzija pod ničlo, imamo v telovadnici 17 stopinj. V takih razmerah ni prijetno trenirati. Ker ne moreš ogreti telesa, lahko hitro stakneš poškodbo. Varna telovadba zahteva vsaj 23 stopinj Celzija,« je opozoril, medtem ko se je razgibaval. Zaradi puščajoče strehe je neprijetno tudi deževje. »Vsake toliko časa popravijo del strehe in smo lahko za nekaj časa brez skrbi. Nazadnje je nevarno kapljalo po električni napeljavi.« Vsaka vadba je tako izziv, saj ne vedo, kaj jih bo tisti dan presenetilo.

Nič kaj obetavna niso niti orodja. Dobili so jih leta 2004, ko je Ljubljana gostila evropsko prvenstvo v gimnastiki, in so že obrabljena. Bradlja in konj sta edina, na katerih lahko solidno telovadijo. »Bradlja je slabša od tistih na tekmah. Zato se moram še bolj truditi. To pomeni, da mi je na tekmovališču lažje. In pravzaprav nimam nič proti temu,« je Petkovšek v slabosti našel prednost.

Tudi s čorbami 
si lahko prvak

Treninga se tudi po skoraj treh desetletjih ni naveličal. »Vsi se mi čudijo, ker je vadba zame še vedno izziv. Ves čas poskušam dodati še kakšen nov element. Na srečo je moja stara vaja dovolj konkurenčna, zato sem v duši miren, mlajši tekmeci mi ne bežijo. Lahko bi dal v 'ler' in se z isto vajo odpeljal skozi zadnja leta kariere,« je povedal sogovornik, ki štiri dni v tednu vadi dvakrat na dan po poldrugo uro, po en trening opravi v sredo (vadbi sledi še masaža, popoldne pa se sprošča v savni) in soboto. »Zaradi starosti se moram močno osredotočiti na telesno pripravo. Delo na bradlji predstavlja manjši del vadbe. Zdaj, ko sem v formi, opravim vaje v pol ure,« je pojasnil. Spomladi, ko se je vrnil po letu premora zaradi poškodbe, je bil toliko motiviran, da se je povsem izčrpal. »Naredil sem po dve težji vaji na trening, kar me je toliko izčrpalo, da sem se ponoči zbujal, se tresel, vsaka malenkost me je zmotila, bolelo me je v prsnem košu. Presegel sem svoje meje. Telo samo pove, kdaj pretiravaš in si delaš škodo, opozori te, kdaj se je treba ustaviti. Le poslušati ga moraš znati. Zavedam se, da ne zmorem več velikih naporov, zato bolj taktično tempiram formo,« je pripovedoval, medtem ko si je ogreval prste. »Bolijo me, zategnjeni so in poškodovani, vsak je bil že večkrat izpahnjen.«

Kako naporna je gimnastika? »Ne morem reči, da je vadba vrhunske gimnastike zdrava, ampak ni tako zelo ubijalska. Bolečine so sestavni del tega športa. Pravzaprav se ne spomnim treninga, ki bi minil brez bolečin. A to je normalno. Starejši ko postajaš, bolj moraš skrbeti za svoje telo. Prav zato imamo ob sebi maserja Jako Kolenca,« je odgovoril na vprašanje Petkovšek, ki najraje trenira dopoldne, ko ima v dvorani mir. »Prijetno ozračje je, vsa reprezentanca je zbrana. Popoldne pa nastane velika gneča, zasedejo jo otroci, ki so dopoldne večinoma v šoli. Šele po 18. uri lahko normalno začnem trenirati,« je razkril telovadec, nad katerim pri popoldanskem treningu bdi trener Edi Kolar. Zagotovo ima privilegije pri vadbi, smo ga pobarali. »Lahko bi jih vse nagnal z orodij, a nisem takšen. Počakam, da vsi končajo, in treniram v miru,« je poudaril tekmovalec, ki je visok 167 cm in težak 67 kg. Zase pravi, da je počasen in neeksploziven ter da ne more izvajati agresivnih prvin. Kaj pa prehrana? »Ne igra tako pomembne vloge kot pri drugih športih. Lahko si svetovni prvak tudi z maminimi čorbami, rižotami in jotami, skratka, brez pretiravanja pri prehrani si lahko najboljši. Po treningu si postrežem s proteinskim napitkom, da nahranim mišice. Včasih pa spijem kefir in pojem banano.«

Hči v gimnastiki? Raje ne!

Pred 11 meseci sta z ritmično gim­nastičarko Mojco Rode postala starša. »Da je doma dojenček, se zagotovo pozna tudi na treningu, saj je spanec krajši. Vendar me Gaja navdaja z novo energijo. Natančno vem, za kaj in za koga se trudim pri tem, kar delam,« je s širokim nasmehom na obrazu povedal ponosni očka. Bi imel kaj proti, če bi se Gaja nekega dne odločila za gimnastiko? »Ženska gimnastika je drugačna od moške. Je bolj kruta za deklice, saj morajo zaradi telesne zgradbe zelo mlade osvojiti veliko prvin. Telo jim pozneje ne dopušča vrhunske gimnastike, 'preforsira' se v mladih letih. Pri fantih pa je na začetku to bolj družabnost, igra, vrhunskost nastopi od 20. leta. Zagotovo bo tudi Gaja telovadila rekreativno. Nisem pa prepričan, ali si želim, da bi se razvila v vrhunsko telovadko. Prej ne kot ja. Raje bi videl, če bi se navdušila za kakšen drug, prijetnejši šport, morda ples.«

Štiriintridesetletnik, ki je zaposlen na ministrstvu za notranje zadeve, telovadi z vsem srcem, prav zato mu je hudo ob misli na konec kariere. Telovadil bo, dokler bo konkurenčen in bo od tega lahko živel. Za pokroviteljstvo je hvaležen gospodu Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Študent ekonomske fakultete bi rad ostal v gimnastiki tudi po karieri. »Nisem pa prepričan, ali se je mogoče s tem preživljati. Ne vidim se v vlogi vrhunskega trenerja. Ustvariti vrhunskega telovadca se mi zdi prezahtevno. Malo je takšnih trenerjev, približno dva odstotka, ki v svoji karieri izpilijo nadarjenega telovadca do naziva svetovnega prvaka,« je opozoril. O gimnastični šoli Mitje Petkovška je že razmišljal, a pravi, da bi bila to velika odgovornost, saj bi starši namesto rekreacije v telovadnici pričakovali, da bo iz otrok naredil prav svetovne prvake.