Mnogi sledijo le šelestenju bankovcev

Ljubljana – Minuli dve desetletji sta v slovenskem športu prinesli ogromno presežkov in našo državo po številu odličij v individualnih panogah na prebivalca postavili pod svetovni vrh, če že ne prav nanj. Pa bo po slovesu telovadnega dvojca P & P, Iztoka Čopa, Rajmonda Debevca, pred tem Primoža Peterke in Petre Majdič ter drugih tako tudi v prihodnje? Tanja Volarič

Iz tabele je razvidno, da so nosilna imena v zadnjih 20 letih osvojila kar 78 odličij od 106 na EP, SP ali OI. Upoštevajoč specifično naravo letnih in zimskih panog smo pregled pri slednjih obogatili še s končnimi uvrstitvami v svetovnem pokalu, ki zajema tekme na vsaj 20 prizoriščih in za vrh zahteva stalnost dosežkov skozi mesece. To pač daje končnemu dosežku večjo veljavo kot v veslanju (3 tekme), slalomu na divjih vodah (4) ali denimo gimnastiki, v kateri se ob delitvi na svetovne pokala A in B le redko na enem mestu zbere večina najboljših in kjer se športniki bolj osredotočajo na vsakoletne šampionate.

Upokojitvi Petre Majdič in Primoža Peterke sta minulo zimo že nakazali trend odhodov največjih imen, ki bo sledil v naslednjih nekaj letih. Iztok Čop, ki je sam ali v navezi od leta 1991 osvojil 15 kolajn na SP in OI, ima 39 let, olimpijski prvak s preloma tisočletja Rajmond Debevec 48, povratnik Primož Kozmus 32, Aljaž Pegan 37, Mitja Petkovšek 34 … Hiter pregled posameznih panog pa ne razkrije podobe, ki bi za prihodnost vlivala optimizem. Plavalci, ki smo jih v tabeli zaobšli, ker je 33-letni Peter Mankoč največje podvige dosegal v neolimpijskem 25-metrskem bazenu, Sara Isaković pa za zdaj ostaja le pri odličjih iz leta 2008, imajo sicer koroški čudež Tjašo Oder, slalomisti na divjih vodah Simona Brusa, tudi alpski smučarji, atleti in smučarski skakalci najdejo kakšnega dragulja, a je teh na vidiku le za vzorec ali celo nič, kot se dogaja v gimnastiki ali veslanju. Pri čemer večina tekmovalcev že vstopa v 20. leto ali je že krepko čez, ko so asi kova Čop, Peterka in Pegan že posegali po vrhu.

Vsi bi jajce, nato kuro

Razloge, da ob izteku drugega desetletja slovenski individualni šport diha na škrge, gre iskati predvsem v (ne)sistemu. Večina zvezdnikov v odhodu je bila še produkt starega (jugoslovanskega) sistema nabora talentov, njihovega tesanja pod vodstvom vrhunskih strokovnih kadrov in ostre selekcije, skrb za razvoj mlajših kategorij pa je bila visoko na lestvici pomembnosti posameznih panog. Na ostankih prejšnjih doktrin ni bilo mogoče graditi prihodnosti, nova se v Sloveniji tudi ni razvila, program panožnih športnih šol, potrjen pred več kot desetletjem, v praksi ni nikdar povsem zaživel. Svoje je naredila tudi komercializacija, podjetja se vse bolj spogledujejo s pokroviteljstvom zgolj največjih imen – roko na srce, to je zanje bolj enostavno in imajo od tega več –, kar je zadnja leta udarilo prav tiste na dnu piramide, ki so odrinjeni na rob ostali tudi brez »učiteljev«.

Z osamosvojitvijo Tine Maze, Primoža Kozmusa, prej Majdičeve, tudi Kauzerja, se je v veliki meri pretrgala popkovina, prek katere je potekal učni proces do najmlajših. Največji asi so ubrali svojo pot, mimo reprezentančnih jeder, a so ostali pripeti na sistemsko finančno pipo krovne panožne zveze, iz katere potem zmanjkuje za bazo. Če so denimo vražje Slovenke, pa Jure Košir in drugi v 90. letih zmagoviti duh in napredek črpali znotraj istega sistema, bili drug drugemu navdih in tudi zgled naslednikom z Mazejevo na čelu, mlajši zdaj z vzorniki nimajo več stika. Pa še denar je postal mladim glavna motivacija, še preden so stopili iz pubertetniškega obdobja. Zdaj bi vsi najprej jajce in potem kuro, torej najprej status, službo, štipendijo in vse ugodnosti, ki pritičejo največjim, češ brez ugodnih razmer je nemogoče dozoreti v vrhunskega športnika.

»Mi smo v večini panog opustili resne programe, kako priti do vrha. Če je mlade prej gnala želja po rezultatu, jih zdaj žene želja po tem, da si zagotovijo eksistenco. Dodatna težava je, da šport v Sloveniji nima lastnih virov, kot je bila pred davnimi leti v alpskem smučanju akcija Podarim dobim, niti nima inštitucije, ki bi se ukvarjala s sistemom vrhunskega športa. Manjkajo nam prioritete. Nekaj časa se je to, da ni vizije in sistema, pri nas skrivalo za nastopi na olimpijskem festivalu evropske mladine, zdaj so v ospredju olimpijske igre mladih. A to ni program, to so izbrane panoge,« opozarja Tomo Levovnik, ki je deloval že v večini največjih slovenskih individualnih panožnih zvez in vrsto let opozarja, da neodzivnost in neiskanje sistemskih rešitev vodi v vse večji propad.

»Še huje pa je, da je s krčenjem denarja začelo zmanjkovati za stroko, za tiste res podkovane ljudi, ki oblikujejo največje dragulje. Pri Olimpijskem komiteju Slovenije se prav čuti, da nima ne energije ne želje pomagati urediti težavo. Kajti težava bo, padec pa zna biti po slovesu največjih hudo boleč. Večjo vlogo bi morala odigrati tako ministrstvo za šolstvo in šport kot fundacija za šport,« Levovnik opozarja tudi na nekakovostno vodene krovne organizacije, ki brez ustreznih kadrov ne morejo niti diagnosticirati, kaj šele odpraviti težav.