Ljubljana – V polfinalu prvi, po finalnih nastopih kanuistov tretji, ko je odhitel na podelitev kolajn – četrti. Nedeljska zgodba Benjamina Savška na evropskem prvenstvu v Tacnu je bila triler s tragičnim koncem. Tudi ko so ga novinarji in tekmeci spraševali, kaj se mu je zgodilo, je nejeverno zmajeval z glavo. Zagotavljal je, da si ni zaslužil naknadno dosojene kazni dveh sekund, zaradi katerih je ostal praznih rok, a vendarle dosegel najboljši posamični rezultat med Slovenci.
Ko si je Savšek začel utirati pot po mednarodnih brzicah, ni skrival, da je njegov vzornik Michal Martikan, dobitnik petih olimpijskih kolajn (dveh zlatih) in štirikratni svetovni prvak, ki ima še za tovornjak drugih odličij. In prav okoli zdaj že 38-letnega slovaškega asa se je včeraj sukala njegova drama. Ko je kot zadnji med vsemi udeleženci EP priveslal do cilja, je kazalo, da je bil sicer počasnejši kot v dopoldanskem polfinalu, v katerem je bil prvi pred Luko Božičem, a da je še vedno zaostal le za Slovakom Alexandrom Slafkovskym in Švicarjem Thomasom Koechlinom; Martikan je bil tik za njim. Toda bron je bron in bi bil njegovo tretje odličje na desetih celinskih prvenstvih (po tretjem mestu leta 2012 in prvem 2015), zato je z nasmeškom sprejemal prve čestitke in na hitro opravil obveznosti v televizijskem studiu ob Savi, saj so ga priganjali na podelitev odličij. Na poti pa je izvedel kruto resnico: videoposnetek je razkril, da se je komajda opazno dotaknil osmih vratic. Pribitek, ki ga je po ogledu potrdil glavni trener slovenskih slalomistov Jernej Abramič, ga je potisnil na četrto mesto – za Martikanom.
»Odločitev me je presenetila. Prepričan sem, da se vratic nisem dotaknil. Včasih se slalomist ne zaveda, toda tokrat vem, da sem bil blizu, a da količka nisem udaril. Izognil sem se mu zadnji trenutek. A ocenili so, da je bil dotik, v finalu pa nimaš možnosti pritožbe in dodatne poizvedbe,« je ob vrnitvi med sedmo silo poudaril Savšek in se strinjal, kako neprijetni so takšni razpleti. Tekmovalec in navijači se že veselijo, a se izkaže, da zaman.
»Na SP 2014 v ZDA se mi je primerilo nekaj podobnega. Takrat sem bil prvak celih 20 minut, a sem zlato kolajno izgubil, ko so Fabienu Lefevru, Francozu, ki je branil barve ameriške reprezentance, odšteli dve sekundi. Nastope dodatno ocenjujejo prek posnetkov, ne ozirajo se več toliko na sodnike ob vratih,« je pritrdil 30-letni Ljubljančan. Pred domačim EP se mu takšen scenarij vendarle ni prikazal niti v najbolj črnih sanjah.
»Res sem si zelo želel osvojiti kolajno. Zavedam pa se, da rezultata ne morem spremeniti, zato sem se hitro sprijaznil. Saj bom imel še kakšno priložnost tekmovati pri nas in takrat bom dokazal, da sodim visoko,« je obljubil vedno mirni uslužbenec slovenske policije, ki se je čustvene askeze tudi priučil. V mlajših letih je namreč znal prekrižati račune samemu sebi z veslanjem na silo in nepotrebnimi »traparijami«. Sčasoma pa je pod vodstvom trenerja Jožeta Vidmarja, nekdanjega odličnega kanuista in olimpijca leta 1992, postal as šampionskega kova, ki se zna umirjeno pripraviti na sleherni nastop in ga trezno oceniti. Tudi v Tacnu je bil nekako v svojem svetu.
»Nisem spremljal poteka finala, saj sem se ogreval kar visoko od štarta. Prisluhnil sem šele, ko se je po progi pognal Luka Božič in je zagrmelo med gledalci. To mi je pospešilo srčni utrip, tako da sem štartal na visokih obratih. Toda že pri drugih vratih je šlo po zlu nekaj časa, nato mi je šlo precej bolje vse do napak v spodnjem delu proge. Na cilju sem se veselil rezultata, a prekmalu ...« Ko je znova združil misli, se je dotaknil tudi postavitve proge, za katero sta poskrbela Abramič in nekdanji italijanski zvezdnik Daniele Molmenti.
»Tacen ima zahteven vodni tok. Meni takšne razmere ustrezajo, zato se strinjam z drugimi našimi slalomisti, da je bila postavitev malo preveč odprta. Pri bolj zaprti bi imeli večjo prednost, ker bolje poznamo značilnosti Save. V takšnih okoliščinah pa bi morali 'leteti', a brez pribitka, saj dveh sekund ne moreš nadoknaditi tako kot pri težji postavitvi,« je pristavil Benjamin Savšek.