Tiskane izdaje
Ko so prejšnji selektorji slovenske moške odbojkarske reprezentance napovedovali velike reči na evropskih prvenstvih, jih je športna javnost jemala z zdravo mero skepse. Ko danes enako napove Andrea Giani, nekdanja igralska ikona, nihče ne zastriže z ušesi. Reprezentanco je spravil v red, a je – kar rad poudarja – šele na začetku dolge poti.
Katere so glavne razlike med slovensko reprezentanco, ki ste jo prevzeli pred pol leta, in sedanjo?
Sprožili smo proces, prehodili pot, ki je te fante pripeljala v položaj, da so začeli trenirati najprej kot ekipa, šele nato individualno. Opaznih je precej pozitivnih sprememb, moštvo gre na parket dosti mirnejše, ker natančno ve, kaj mora storiti. Veliko smo delali na disciplini v igri in pristopu, ki sta v ekipnih športih ključna. To je dolga pot, ki od nas zahteva še veliko dela. Zadnji test v Nemčiji je pokazal, da ob vsakem padcu zbranosti razlika do najboljših spet naraste. Te ravni igranja še nismo avtomatizirali.
Je reprezentanca bolj napredovala v glavi ali telesno?
Zagotovo ne telesno, ker je »fizika« le posledica tega, kar naroči glava.
Kakšen odnos, menite, imajo igralci do vas? Spoštljiv, prijateljski, enak kot do prejšnjih selektorjev?
Vsak od nas ima svoj karakter, zame pa je najpomembnejše spoštovanje do slehernega posameznika in do vlog, ki so razdeljene v ekipi. Vselej sem poudarjal pomen komunikacije – med igralci, v trenerskem timu in na relaciji med igralci in strokovnim štabom. Vsak ima svojo vlogo na hierarhični lestvici, a smo vsi povezani.
Ko ste zasedli selektorski stolček, so pričakovanja javnosti skokovito narasla. Vas to bremení?
Ne. Že uvodoma sem poudaril, da bo pot do zastavljenega cilja dolga. Vendarle smo šele 39. reprezentanca na svetovni lestvici, veliko zasedb je pred nami, a verjamem v naše delo in začrtano pot. Dve poti sta: svetovna in evropska lestvica, obema je skupno, da lahko napreduješ le s konstantnim zmagovanjem, ni dovolj, da dobro igraš en mesec. Gledamo dolgoročno, zanimajo nas OI čez pet let, trenutno smo še prenizko uvrščeni. Pomembno si je postaviti natančne, postopne, dosegljive cilje in poznati stopnice, ki vodijo do njih.
Ta reprezentanca je bila pred vašim prihodom enako kakovostna, le slabše vódena. Se strinjate?
Vsak trener ima svojo vizijo, svoj način vodenja, igro vidi na lasten način, zato težko komentiram delo predhodnikov. Ogledal sem si njihov posel, a sem postavil takšen način dela, ki odseva moje razmišljanje, cilje in videnje odbojke.
Zvezdnike v ekipi dopuščate?
V vsaki skupini, vsaki ekipi morajo biti vloge razdeljene. Različne so, od pomembnejših do manj pomembnih. Toda kar zadeva delo in odnose, mora biti za vse enako. Igralci, ki so sposobnejši in več igrajo, imajo večjo odgovornost, zato tudi pride do razlik v vlogah.
Ima slovenska reprezentanca kakega izstopajočega posameznika?
Imamo dva sprejemalca – Urnaut je izkušen in uravnotežen na vseh področjih, moštvu daje zanesljivost, Čebulj je mlajši, močnejši, naredi razliko v napadu, bloku, pri servisu. Imamo močna blokerja, sploh Pajenk je v evropskem prostoru uveljavljen, za ekipo je pomemben v napadu. Imamo perspektivnega organizatorja igre Vinčiča, ne zgolj glede telesnih predispozicij, temveč tudi tehnike podaje, ima hiter izmet. V preteklosti je bil preveč porinjen v ospredje, želim, da gre po pravi poti naprej. Imamo korektorja Gasparinija z enim najboljših servisov na svetu, pa tudi karakterno zelo pozitivnega in pomembnega za ekipo. Imamo še libera Kovačiča, ki ga šele zdaj spoznavam in lahko postane eden pomembnejših v Evropi. Nisem naštel enega, ker nimamo izstopajoče zvezde, naštel sem vse, ker ta zasedba potrebuje slehernega od njih.
V reprezentanco ste vrnili ključna igralca Alena Pajenka in Dejana Vinčiča. So z njima kakšne težave?
Nobenih. Zame sta bila že od prvih dni ena najboljših na parketu in ob njem, sta vzor ostalim, tehnično in telesno močna, profesionalca.
Vam je turneja v Nemčiji dala odgovore na vprašanja pred EP?
Bolj kot meni jih je dala igralcem. Po 12 tekmah evropske lige, ki predstavlja določeno – nizko – raven igranja, smo dvakrat igrali proti Brazilcem in bili na močnem turnirju v Nemčiji. Pomembno je, da ko igraš s takšnimi velesilami, nisi zadovoljen že s tem, da se z njimi meriš, temveč imaš zmagovalne ambicije. Moč igralca je tudi v tem, da gre prek svojih meja. Če jih presežeš, jih tudi ekipa. Ko izgubiš, si moraš v glavi dopovedati, da moraš delati še več, da boš prihodnjič zmagal. Naša omejitev ne sme biti, da smo neka dvomilijonska Slovenija. Razmišljati moramo, da smo sposobni biti najboljši, in delati v smeri, da bomo to dejansko tudi postali.
Kakšen je osnovni cilj na EP?
Misliti moramo na postopne cilje. Dvoboji s skupinskimi tekmicami – Belorusijo, Poljsko in Belgijo – bodo za nas že finalni.
Kaj pa skrajni domet te ekipe?
Ne razmišljam tako. Že prvi dvoboj bo za nas finale, drugi in tretji tudi. Nato bomo opravili analizo in pogledali naprej. Igrali bomo brez preračunljivosti, v glavi bomo imeli sedem finalov. Če želiš igrati na visoki ravni, mirno in hladnokrvno, moraš pred tem opraviti 100 tovrstnih tekem. Mi tu še nismo.
Kateri od dvobojev v Ludwigsburgu je dal najrealnejšo oceno stanja v slovenski reprezentanci?
Vsi so bili realni. Mi smo nujno potrebovali takšen turnir, ki tekmovalno seveda ni enakovreden EP, z vseh drugih vidikov pač.
Ritem EP je naporen: tri tekme v treh dneh, pet tekem v enem tednu. Bo prehudo za vaše fante?
Telesno ne, ti pa tri zaporedne tekme posrkajo psihično moč, ki se jo moramo naučiti obnoviti po vsakem obračunu. Ko prideš na takšno tekmovanje, moraš biti pripravljen dvoboje zmagovati, ne zgolj igrati. V tem pogledu postajamo vse močnejši in kot take nas vse bolj sprejemajo tudi drugi. Ni »štos« v denarju, temveč v spoštovanju. Razlike ne narediš zgolj na parketu, temveč tudi zunaj njega. Še vedno smo v gradnji, to je pot, ki zahteva čas.
Jan Pokeršnik je priložnost, ki jo je dobil, odlično izkoristil. Je on mišljen kot drugi korektor na EP?
Mesec dni je že tega, kar smo mu spremenili vlogo v reprezentanci – iz sprejemalca v korektorja. Ima prave karakteristike, proti Braziliji in Franciji se je dobro obnesel, tudi v ekipi je bil uporaben. V tem obdobju je trdo delal in uvidel, da ima mesto v moštvu.
Kolikšen udarec pomeni odločitev Matevža Kamnika za enoletni tekmovalni odmor?
Matevž bi bil v tej ekipi zelo uporaben, a za igranje v reprezentanci moraš biti telesno pripravljen.
Odkar ste sedli na selektorsko klop, ste štirikrat izgubili. Kateri poraz je bil za vas najbolj boleč?
Ko izgubiš, si naredil slabše kot nasprotnik, a vzroki za poraz so različni. Lahko si izgubil, čeravno si dal svoj maksimum, a tekmec je bil še prepričljivejši in to moraš sprejeti. Lahko pa si izgubil, čeravno si imel svoje priložnosti, a nisi pokazal tega, kar znaš. Nobena od štirih tekem ni bila za biti ali ne biti, a smo jih uporabili v sklopu napredovanja. Proti Nemčiji smo izgubili z 0:3, a bili v dveh nizih v končnici v prednosti, zato sem imel manjši konflikt z igralci. Ni mi bilo vseeno. Ko si v prednosti v končnici, moraš niz zaključiti in zmagati. Odločata žogi, ki ju moraš znati zaključiti v lastno korist.
Katera je najšibkejša točka te reprezentance?
Izrazito šibkih točk nimamo. V teh mesecih sem skušal doseči, da bi imeli vse faze in prvine igre enakovredno pokrite. Zavedamo se, da nismo perfektni, a nič zato. Imaš prednosti in slabosti, ključno pa je, da daš poudarek prednostim.
Močno orožje moštva je napad ...
Da. Tu ni kakšne posebne filozofije. Že ko sem prevzel ekipo, sem neštetokrat ponovil, da če želiš v odbojki zmagovati, moraš pač napadati. Pika.
Katera so vaša trenerska vodila?
Delo, komunikacija, disciplina, pristop in ekipni duh.
Ste spremljali zadnje uspehe slovenskih mladincev?
Sem. Gre za odlično moštvo, Tonček Štern in Jan Kozamernik sta že vadila z nami, Žigo Donika sem želel aktivirati za evropsko ligo. Prihodnje leto jih bom povabil zraven na trening, da vidimo, koliko nam lahko koristijo vnaprej.
Zagotovo boste na EP spremljali tudi nastope Italijanov?
Bom. Italija je po zamenjavi selektorja spet dobila neko ravnotežje. Tam je vodilo le eno: vselej igrati na zmago in prvo mesto, drugih možnih opcij ni.
Veliko se govori o odličnem Kubancu Osmanyju Juantoreni, ki je dobil italijanski potni list. Naturalizacija tujih igralcev?
To je problematika svetovnega športa, pravila pa se spreminjajo zaradi osebnih interesov. Najudobneje je pač kupiti tujega igralca. Če je fant že kot majhen otrok prišel v državo in šel skozi vse reprezentančne selekcije, ne vidim problema, v nasprotnem imam pomisleke. Če nimam športnikov na vrhunski ravni, jih je najlažje kupiti zunaj, ne pomislim pa, da je z našim sistemom nekaj narobe. Rezultate zahtevam takoj in za vsako ceno, kar je nápak. Je zelo enostavno, ni pa dobro za razvoj športa.
Kako močna bo Verona v prihodnji sezoni brez Mitje Gasparinija?
Smo močni, imamo ekipo, ki je sposobna igrati z vsakim moštvom v Italiji in Evropi in je najmlajša v prvenstvu, zato pa ima največ prostora za napredek. Žal mi je za Gasparinija, a to je del športa, profesionalizma.
Je Andrea Giani tudi zasebno tak perfekcionist kot na odbojkarskem parketu?
To sta dva ločena svetova. Ko sem doma, odbojka ne pride zraven, pa čeravno se z njo ukvarja tudi hči. Tedaj mislim le na družino, odbojko pustim v dvorani.
