Na EP ni prostora za učenje

Slovenske odbojkarske strokovnjake smo vprašali, ali so za neuspeh reprezentance na EP krive blokade v glavah?

Objavljeno
24. september 2013 23.39
Janez Porenta, šport
Janez Porenta, šport

Po neuspešnem nastopu slovenskih odbojkarjev na evropskem prvenstvu, kjer so izpadli že po prvem delu tekmovanja, smo na Delu opravili anketo, v kateri smo slovenske strokovnjake vprašali, kaj je bilo krivo za slabe državne reprezentance.

 

Marko Zadražnik, predsednik strokovnega sveta OZS: Glede na dosežek je splošna ocena negativna, smo pa na velikih tekmovanjih končno premagali odmevnega tekmeca, nihče nas ni nadigral, moštvo je tudi ob zaostanku grizlo in se borilo, bi pa marsikatero situacijo s taktičnimi finesami lahko rešili sebi v prid. Selektor in njegov štab nista izpolnila ključnega cilja, vendar ne smemo spregledati dobrih zadev, ki jih je Slabe storil v teh 9 mesecih. Končno je reprezentanca pod njegovim vodstvom dosegla odmevne rezultate, ne bi pa bilo slabo, če bi imel ob sebi (ali nad seboj) koga z več trenerske kilometrine. Strokovni štab je bil najmlajši na prvenstvu in verjetno je tudi to delček 'zgodbe o prehitri vrnitvi'. Težko je reči, ali bi prisotnost psihologa prispevala k boljšemu rezultatu. Stresen položaj postane manj stresen, če lahko predvidimo čim več možnih stresorjev in poiščemo rešitve. Vsekakor bo čas tudi strokovnemu kadru dal kilometrino, s katero bo potem laže reševati takšne situacije.

Tine Sattler, nekdanji pomočnik selektorja: Verjamem, da je dal strokovni kader vse od sebe in so igralci dobro trenirali, žal pa to ni dovolj, saj so na klopi potrebne izkušnje trenerjev, ki so bili že večkrat v podobnem položaju. Glede selektorja je imel strokovni svet na mizi kar nekaj zvenečih svetovnih imen, a se je predsedstvo odločilo drugače. Tudi za Luko bi bilo dobrodošlo, če bi šel po korakih in bi najprej opravljal delo pomočnika. Sam sem bil nekaj let pomočnik in sem na treningih lahko vodil večino stvari, šele selektorjeve izkušnje pa so mi marsikdaj odprle oči. Če je že bilo kar nekaj košarkarskih primerjav z Maljkovićem in Ivkovićem, mislim, da sta z razlogom tam, pa čeprav morda pomočniki delajo in predlagajo večino stvari. Slovenski nastop je bil glede na napovedi razočaranje. Ekipa je delala postopne korake od 3. mesta v evropski ligi prek 9. na EP do preboja v kvalifikacije za OI. Od tu dalje bi bilo pač treba narediti še korak naprej.

Sebastijan Škorc, trener in igralec: Odločila je domala ena žoga, kar je rezultat različnih okoliščin, ne le glav igralcev. Končni rezultat je slabši od pričakovanj, sploh glede na to, da so bili fantje dovolj dolgo skupaj, a še vedno zadosti spočiti. Igralski kader ni širok, če nam manjkata eden ali dva igralca, se že težko enakovredno kosamo z najboljšimi moštvi. Medtem ko smo pred dvema letoma na Dunaju storili korak naprej, smo tokrat tri nazaj. Takšen rod igralcev bi potreboval izkušenejšega trenerja. Slabetu ni česa očitati, prvič je bil v takšnem položaju, vsak je enkrat v tej vlogi. Se mi pa zdi, da največja tekmovanja niso primerna za učenje, na njih ne bi smelo biti prostora za eksperimentiranje.

Roman Vodeb, psihoanalitik: Oviro v glavi igralcev mora odpraviti dober trener – v psihoanalizi mu rečemo vrnjeni oz. transferirani oče. Dobri trenerji so tudi dobri psihologi. Nekateri imajo status avtoritete, drugi intuicijo, le redki pa uporabna psihoanalitična znanja. Trener se mora dokazati z uspehi ali pa mora imeti paleto znanj in še občutek za delo s športniki. Tako si pridobi status 'subjekta, za katerega se predvideva, da lahko ekipo pripelje do odličnosti'. Ta karizma mu omogoča, da v igralce naseli zmagovalno miselnost, ti pa mu nezavedno verjamejo in ga upoštevajo. Tak status je v slovenski odbojki imel Viktor Krevsel, zdaj je na dobri poti Bogdan Kotnik. Po moje je pri nas lažje biti evropski prvak v odbojki ali košarki kot v atletskem, plavalnem šprintu ali tenisu. V vseh kontekstih uprizarjanja športne odličnosti gre za trenerjevo sposobnost poglobljenega in inventivnega razmišljanja. V vsaki panogi so na delu tudi nacionalne in arhetipske specifike, ki doseganje tekmovalne odličnosti ohromijo ali pospešijo.