Tiskane izdaje
V 14 letih tekmovanj je Agostini neštetokrat gledal nevarnosti v oči, hodil na pogrebe tekmecev in prijateljev. V njegovih časih je bila tehnična in zaščitna oprema na veliko nižji ravni kot danes, dirkači pa so z veliko hitrostjo premagovali ostre zavoje, ki so bili pred bližnjimi ovirami in celo kamnitimi stenami v najboljšem primeru zaščiteni zgolj z balami sena. A kot pravi, je pravi strah okusil šele v minulih tednih.
Najhuje mu je ob kolonah vojaških tovornjakov s krstami
»Razmere v Bergamu so grozne. Pred izbruhom okužbe sem bil v tujini, vendar sem se odločil za vrnitev domov in se z družino zaklenil v hišo. V njej so vsi moji spomini, čeprav sem se rodil v Brescii, in v njej želim preživeti tudi te hude čase. Vsakič me stisne pri srcu in v grlu imam debel cmok, ko slišim sireno rešilnega avtomobila, ki drvi mimo. Najhuje pa mi je ob kolonah vojaških tovornjakov s krstami žrtev pandemije. Bergamo je postal mesto globoke žalosti, nikoli si nisem mislil, da bom doživel nekaj takšnega leta 2020,« priznava motociklistični šampion, ki je ugledal luč sveta 16. junija 1942, sredi grozot druge svetovne vojne.
Giacomo Agostini se je rodil v Brescii, živi pa v žarišču okužb Bergamu.
Najhuje mu je ob kolonah vojaških tovornjakov s krstami žrtev.
Čas si krajša z urejanjem fotoarhiva in vzdrževanjem motorjev.
Najhuje mu je ob kolonah vojaških tovornjakov s krstami žrtev.
Čas si krajša z urejanjem fotoarhiva in vzdrževanjem motorjev.
»Le mislim si lahko, kako trpijo tisoči obolelih in svojci umrlih. Zato podpiram vse ukrepe oblasti, čeprav se mnogim zdijo preveč strogi. Če bi bile poleg prehrambenih trgovin in lekarn odprte tudi druge ustanove, bi ljudje izgubili nadzor nad samimi seboj. Z upoštevanjem omejitev izražam spoštovanje do vseh, ki se trudijo za naše zdravje. Še vedno ne morem verjeti svojim očem in ušesom, ko po televiziji vidim sprehajalce v parkih in ko v opravičilo pravijo 'Saj sem sam'. Seveda si sam, če drugi upoštevajo ukrepe, ti pa sebično izkoriščaš njihovo osamitev. Vsi se moramo žrtvovati, le tako lahko dobimo to vojno,« je prepričan Agostini.
Kljub vsemu ga močno boli, da je popolnoma zastalo tudi športno življenje. Njegovi nasledniki po nizu preložitev upajo, da bi lahko spravili vsaj polovico od predvidenih 20 dirk v letošnjem SP, neredki se bojijo, da se tekmovalci v elitnem razredu motogp ostali brez ene same preizkušnje. Na uvodni VN Katarja so štartali zgolj dirkači moto2 in moto3.
Vsaj domišljija ima prosto pot
15
naslovov svetovnega prvaka je osvojil Giacomo Agostini, 8 v razredu do 500 ccm in 7 do 350 ccm.
naslovov svetovnega prvaka je osvojil Giacomo Agostini, 8 v razredu do 500 ccm in 7 do 350 ccm.
»Kdor ima rad šport, ne more ostati ravnodušen. Ne vem pa, kdaj bomo lahko spet videli na tisoče brezskrbnih ljudi na tekmah, saj bo koronavirus v valovih krožil po svetu, dokler ne bo medicina našla učinkovitega zdravila in z njim oskrbela skoraj osmih milijard ljudi na našem planetu. Šele ko bomo vsi zdravi, bomo na varnem, do takrat pa mi bo zelo žal tudi za dirkače današnjega rodu. Nekateri imajo lastne telovadnice, toda občutek za vožnjo pri polni hitrosti lahko vadiš le na motorju. Ko se bo SP nadaljevalo, bodo fantje vozili kakšno sekundo počasneje kot lani, zmagovali pa bodo še vedno najboljši,« ocenjuje Agostini.
Italijanski as se je upokojil daljnjega leta 1977, a je še vedno vodilni na večni lestvici kraljevske konkurence, v katero sodita razreda do 500 ccm in njegov naslednik motogp. Rossi mu je tik za petami, a je star že 41 let in čaka na svojo osmo lovoriko od sezone 2009, kralj zadnjih sezon Marc Marquez pa ima pri 27 letih v lasti šest trofej in bi lahko prevzel primat, če bo nadaljeval v takšnem slogu.
»V teh dneh si krajšam čas z gledanjem starih posnetkov, urejanjem arhiva fotografij in vzdrževanjem ducata motorjev iz mojih dni, ki jih imam doma; drugi so v muzeju. Čistim jim, polnim akumulatorje ... Tako si krajšam čas in si mislim, kako bi stresel Valentina in Marca iz hlač, če bi bil še enkrat mlad. Šalim se, seveda, toda vsaj domišljija ima v teh težkih časih prosto pot,« meni Giacomo Agostini.
